Phnom Penh

Pot do Phnom Penh-a se je začela z vožnjo s čolnom iz Lazy Beach, ki je bila malo divja, saj je bilo morje razburkano in nas je kar premetavalo. Vendar smo prispeli in se vsi zmočili ob izstopu iz čolna, razen ene Azijke, ki je sedla v škatlo poleg prtljage in je čisto suha prispela do obale. Bila je zelo smešna. Potem nama je češka družina, ki živi v Phnom Penh-u, ponudila prevoz in sva kljub kupljenim kartam za bus, to izkoristila, saj je bil prihranek na času kar precejšen. Vožnja je bila naporna, saj se je sredi poti pokvarila klima in je bilo v avtu zelo vroče. Po prispetju v Phnom Penh, sva se nastanila v hotelu in imela čas še za večerjo in skok v trgovino.

Naslednji dan sva si ogledala mesto. Prva točka na peš turi je bil tempelj Wat Phnom, kamor pa nisva vstopila, saj sva zagledala tablo, ki je zahtevala, da tujci plačajo en dolar vstopnine. Ko je varnostnik opazil, da nama to ni všeč, je hitro zamenjal tablo, ki je pravila, da vsi plačajo dolar prispevka. Res neumno. Sicer pa nama tam tako ali tako ni bilo všeč, saj je bilo videti veliko ljudi, pa tudi okolica je bila grda. Šla sva dalje, varnostnik pa je spet postavil tabli, tako kot sta bili na začetku. Pot sva nadaljevala mimo nacionalne knjižnice, hotela Le Royal in železniške postaje (vse to so znamenitosti zaradi arhitekture), potem pa se napotila proti tržnici Psar Thmei, kjer naj bi videla kar nekaj ogabnih reči, ki jih jedo domačini. Sčasoma sva opazila, da je precejšen del tržnice zaprt, tako da sva videla samo sadje, obleke in torbice. Naslednja točka je bil moderni market-nakupovalni center Sorya. Bil nama je všeč, saj je imel dosti nadstropij in kar nekaj časa sva se pasla po knjigah, oblekah, čevljih, dvdjih in elektorniki. Nato sva šla dalje skozi ulico trgovin z umetniškimi slikami. Bile so večinoma podobe Angkor Wata in tako so naju navdušile, da sva si kupila vsak svojo za spomin. Ogledala sva si tudi nacionalni muzej, kjer so imeli večinoma primerke iz časa starodavnih Kmerov, v sredini na dvorišču, pa je bil čudovit vrt. Na koncu sva še obiskala kompleks kraljeve palače, kjer kralj živi še danes (seveda je ta del za turiste zaprt). Kompleks zajema nekaj templjev, pomanjšano kopijo Angkor Wata, paviljon, Throne Hall, največja notranja znamenitost pa je Silver Pagoda, kjer so tla iz kock srebra (vsaka tehta 1 kg, vse skupaj 5 ton), znotraj pa dosti dragocenosti kot sta npr. smaragdni in zlati buda. Smešno, da je ponekod toliko bogastva, veliko pa jih v tej državi nima niti za jesti. Prvi vtis o mestu je kar zadovoljiv, niso nama všeč berači, čeprav jih ni toliko kot sva pričakovala, kolikor pa jih je, so zelo ubogi - brez rok, nog in prizadeti otroci. Mesto ustreza kamboški revščini, saj je ponekod res ubogo in grdo, ponekod pa tudi urejeno (predvsem okrog kraljeve palače).

Zadnji dan v Phnom Penhu sva najprej poiskala tuk-tuk in zbarantala na sumljivo nizko ceno, 2 dolarja do ruskega marketa. Tam naj bi opravila kar nekaj dobrih nakupov, vendar sva bila razočarana, ko sva prispela do tja, saj je bila tržnica zaprta - verjetno zaradi kitajskega novega leta. To je voznik verjetno vedel in naju je zato peljal za takšno ceno. Naslednja točka je bil ogled Tuol Sleng muzeja, kjer so pod kmerskim režimom mučili in kasneje na poljih smrti pobili 17.000 ljudi. Že ob prihodu so na vratih čakali berači, nekateri zelo pohabljeni od vojne ali min. Najprej sva šla za nekaj časa v stavbo D gledat dokumentarec, potem pa začela ogled v stavbi A, kjer so bili prostori za zasliševanje in mučenje. V učilnicah bivše srednje šole je bila v vsakem prostoru ena železna postelja in na steni fotografija mučenega in verjetno mrtvega zapornika. V stavbi B so bile slike zapornikov, otrok, moških in žensk. Ponekod so bile tudi slike trupel, razstavljena orodja mučenja ter obleke zapornikov. Pot sva nadaljevala v stavbo C, kjer so učilnice razdelili na zelo majhne celice, v katerih so imeli zaprte ljudi. Grozno, kako majhne so bile celice; kot kletke za živali. V zgornjem nadstropju je bila razstava fotografij švedske odprave, ki je bila v Kambodži v času kmerskega režima. Sprva so bili za kmerski režim, ampak kot je bilo razvidno iz fotografij, so jim vse skupaj pripravili kot nekakšno predstavo, kot da je vse rožnato. Zadnji del zapora predstavlja stavba D, kjer je bilo prav tako nekaj fotografij in posmrtni ostanki umorjenih - na desetine lobanj. Zapor sva zapustila z mešanimi občutki. Dobila sva vpogled v zgodovinske grozote, vendar nikakor ne moreva razumeti na eni strani voditeljev - kako lahko človeka želja po oblasti pripelje do tega, da muči in pobija lasten narod; in na drugi strani mučenih - kaj vse so morali prestati in kako je to vplivalo na preživele. S tem se je počasi zaključil zadnji dan v Phnom Penhu - v mestu, kjer se ponekod vidi precejšnja revščina; predvsem berači, ki stegujuejo roke za drobiž; otroci s košarami polnih knjig, ki jih prodajajo (vprašanje kam pride denar v resnici). Videla sva dosti zanimivih znamenitosti, opravila par dobrih nakupov in se približala boleči zgodovini države.

Lep pozdrav!

Anja & Jernej