Coron

Iz Manile sva se proti Coronu odpravila z ladjo, kjer so nam prtljago pred vkrcanjem temeljito pregledali (izgledalo je skoraj bolj strogo kot na letališču). Malo sva bila nervozna kako bo na ladji vse skupaj izgledalo, saj sva imela karto za turistični razred, kjer je več postelj v istem prostoru. Ko sva prišla na ladjo sva ugotovila, da ne bo tako slabo, saj je prostor klimatiziran (svež zrak), postelje pa so narejene tako, da imaš kar nekaj zasebnosti. Po pet dvonadstropnih postelj skupaj, ki so s stenami ločene od ostalih. Pa tudi ljudi ni bilo veliko, tako da sva si prostor delila s samo enim Švedom. Noč je minila še kar v redu, vendar naju je pod klimo zelo nazeblo. Z malo zamude smo pristali na otoku Busuanga; natančneje v mestu Coron. Pričakali so naju oblaki in kapljice dežja, kar je povzročilo slabo voljo. Načrtovan hotel je bil poln, zato nisva imela druge izbire, kot da sva sledila domačinu (turističnemu agentu), ki naju je peljal v drug hotel. Izkazalo se je, da hotel ni tako slab in vzela sva sobo. Zaradi slabega vremena sva se odločila, da greva pogledat Makinit hot springs - bazeni z vodo, ki jo grejejo vulkanski plini. Vroče ni bilo in bilo je idealno za ogled in kopanje.

Naslednji dan se je vreme malo izboljšalo, vendar še ni bilo čisto jasno. Popoldan sva šla po priporočilu lastnika hotela na hrib Tapyas, po približno 800 stopnicah. Bilo je kar naporno, vendar se je do takrat že kar pooblačilo, zato sva bila prikrajšana za žgoče sonce. Na vrhu hriba je ogromen križ in čudovit pogled na mesto in morje.
Končno sva dočakala sončen dan na Filipinih. Idealno za izlet, ki sva ga rezervirala. Poleg dveh gejev Italjanov (katerima se je Jernejevo ime zdelo pretežko, zato sta se odločila, da ga bosta klicala Arni) sva najela čoln do plaže Malcapuya. Šef hotela (tudi Italijan) pa je šel zraven zastojn. Čoln bi nas moral čakati že ob sedmih zjutraj, vendar je prišel (po filipinskem času) ob osmih. Zaradi nizke oseke smo se komaj spravili na majhen čolniček. Šef je padel v vodo. Končno smo šli. Vendar veselje ni trajalo dolgo, saj so nam rekli, da bomo morali zamenjati čoln z večjim, zaradi vetra (po njihovo tajfuna). Odložili so nas na otoku Coron, na čudoviti plaži. Drug čoln naj bi prišel v 20 minutah, čakali smo ga 1 uro. Ker nisma hotela gledati samo v zrak, sva šla malo snorklat. Koral ni bilo veliko, je bilo pa veliko rib. Po eni uri smo končno dočakali večji čoln in po dveh urah vožnje zagledali prečudovito obalo otoka Malcapuya. Bela peščena plaža, palme in turkizno morje. Pravi tropski raj. Najlepša plaža kar sva jih videla do sedaj. Pohitela sva v vodo raziskovat podvodno življenje. Videla sva korale, ribe, ogromno velikih školjk na kupu (ki so jih ljudje prinesli od drugod) in ena gromozanska (prazna) ter označena s tablo "giant clam". Našla sva nemote, ki so radovedno pogledovali proti fotoaparatu, videla morsko zvezdo, Jernej pa je spet naletel na skata. Tako sva uživala na rajski plaži do poznega popoldneva, ko smo se morali vrniti.

Tudi zadnji dan je vreme lepo zdržalo, tako da sva spet šla na izlet. Po zajtrku sva najela čoln - bangko (tokrat samo za naju dva). Najprej smo se ustavili pri sedmih otokih, kjer je najbolša točka za snorklanje na otoku Coron. Videla sva veliko koral in še več rib kot doslej, saj je voznik čolna metal riž v vodo. Potem so naju odpeljali do jezera Kayangan. Najprej naju je voznik po stopnicah odpeljal na vrh hriba, kjer nama je ves navdušen pokazal majčkeno jamo. Njihove jame so res smešno majhne proti naši Postonjski. Na drugi strani hriba smo se spustili in končno prispeli do čudovitega, kristalno čistega jezera, ki je ležalo skrito med klifi. Šla sva malo plavat in bilo je res čudovito in mirno. Naslednja točka je bilo jezero Barakuda, ki je sicer bolj primerno za potapljače, vendar je bilo spet idealno za uživanje v vodi. Najprej sva morala malo plezati čez skale, da sva prišla do mirnega kotička - vhoda v jezero, kjer ni bilo nikogar. Potem sva šla še malo snorklat do Twin Peaks (dve skali iz vode), nato pa do Twin Lagoon. Bilo je čudovito, zelena barva vode in klifi okrog. Potem sta naju voznika odpeljala še do Skeleton Wreck, kjer je potopljena Japonska ladja (potopili so jo Američani med drugo svetovno vojno) in del je bilo možno videti tudi s snorklanjem. Malo sva še zaplavala med koralami, nato pa se šla relaksirat na plažo 91. Še ena izmed čudovitih Filipinskih plaž. Tako sva zaključila še en krasen dan. Videla sva veliko filipinskih naravnih zakladov, narava je res čudovita in morje kristalno čisto. Tako je lepo, da je težko opisati z besedami. Naj slike povedo svoje.

Pozdrav vsem iz raja na zemlji!

Anja & Jernej