El Nido, Port Barton, Cacnipa Island, Sabang

El Nido

V El Nido sva šla z ladjo, kjer nas je bilo približno 15 in veèina se jih je zrinila v ospredje, tako da sva najboljši prostor na sredini imela skoraj zase. Vožnja je trajala približno 8 ur in je minila kar v redu, saj je bilo dosti prostora, da sva oba lahko ležala in spala na klopci. Na poti sva videla tudi veliko lepih otokov in plaž. Ko sva prispela v El Nido, sva šla v hotel in nato na veèerjo.
Zjutraj sva se odpravila na izlet. Najela sva èoln samo zase in dva prijazna mlada domaèina sta naju odpeljala proti prvi toèki - "Small lagoon" (otok Miniloc). Peljali smo se mimo otoka Helicopter, ki dobesedno izgleda kot helikopter. Ko smo prispeli do lagune, sva si nadela maske ter plavutke in se odpravila raziskovat. V laguno sva zaplavala skozi luknjo in bilo je res èudovito. Eden izmed vodièev je šel zraven in nama pokazal majhno jamo. Tam je Jernej po nesreèi izpustil iz rok v vodo podvodni fotoaparat in ustrašila sva se, da sva ga izgubila za vedno. Po par poskusih potopa na slepo, ga je Jernej zatipal pod vodo. Olajšanje je bilo nepopisno. Potem sta naju odpeljala na eno izmed èudovitih plaž, kjer sva poležavala in raziskovala podvodno življenje. Po urci relaksiranja, smo se odpravili na otok Simisu, kjer sva spet snorklala in uživala na plaži. Po tej uživanciji sta naju odpeljala na še lepši kraj - Secret Lagoon. Ko smo prispeli, sva najprej zagledala èudovito plažo. Kristalno èista voda, klifi, palme... Vodièa sta naju odpeljala do skrite lagune, do katere smo morali previdno stopati èez skale in èez majhno luknjo. Predzadnja toèka izleta je bil ogled "Big Lagoon", kjer pa smo morali malo poèakati, saj v njej snemajo švedsko oddajo Survivor. Potem, ko so nam dovolili, smo se s èolnom odpeljali skozi laguno in videla sva snemalno ekipo in to, da so si zavzeli najlepši prostor v laguni. Na koncu sta naju odpeljala do plaže 7 Commando, kjer naj bi od malarije umrlo 7 ameriških ali japonskih vojakov. Plaža je èudovita, vendar se je do takrat že nekoliko pooblaèilo, tako da ni mogla zasijati v vsej svoji lepoti. Do tja smo imeli nekaj težav z motorjem èolna, ki je vsake toliko èasa ugašal. S tem se je poèasi zakljuèil èudovit izlet.
Naslednji dan sva najela motor in se odpeljala do plaže Nacpan. Vozila sva se dobro uro skozi filipinsko podeželje, približno 20 kilometrov (cesta je bila zelo slaba). Opazila sva, da je èudovita pokrajina veliko bolj zelena kot v Kambodži in Vietnamu (verjetno ker je veè dežja). V bližini plaže je bila preprosta vasica pod palmami in ljudje, še posebej otroci, so naju navdušeno pozdravljali. Plaža je bila dolga 4 kilometre in tudi precej široka. Predvsem pa èisto prazna in imela sva jo skoraj zase. Le tu pa tam se je kakšen domaèin sprehodil mimo, vsake toliko èasa pa so naju opazovali tudi otroci. Jernej si je zaželel kokos in ko so to videli, so kar sami splezali na palmo in mu ga dali. V zahvalo sva jim dala kekse. Popoldan sva se odpravila nazaj, odpeljala sva se še do ene plaže, ki je bila prav tako èudovita, vendar je bilo vreme že spet oblaèno, tako da nisva ostala dolgo. Ko sva se vrnila v mesto, sva kupila še karti za bus do Roxasa, potem pa šla na veèerjo in tako zakljuèila še en lep dan.
Zadnji dan v El Nidu sva se zbudila v oblaèno jutro, zato sva se odloèila, da ne greva na noben izlet. Dopoldan sva šla po nakupih (kar potrebujeva dalje za pot), ko pa nisva veè imela ideje kaj bi lahko še poèela, sva se s triciklom odpeljala do plaže kjer sva bila prejšni dan. Ujela sva tudi nekaj sonca in tako izkoristila ter preživela par lepih uric na plaži. Ko se je spet pooblaèilo, sva se odloèila, da greva nazaj, ker nisva hotela, da naju dobi dež.
Otoki v okolici El Nida so res pravi raj, saj imajo preèudovite lagune in rajske plaže, morje pa je polno življenja.


Port Barton

Ob petih zjutraj sva imela bus proti Roxasu. Skrbelo naju je kako bova sedela na busu, saj sva videla slike že prej in niso nama bile všeè. Filipinski busi so daleè od udobnih turistiènih vietnamskih in kamboških, vendar navsezadnje ni bilo zelo slabo. Cesta je bila slaba in znotraj busa je bilo vse prašno (tudi midva), vendar sva imela priložnost opazovati èudovito, bogato, zeleno filipinsko pokrajino. Brez težav smo prispeli do Roxas-a, kjer sva zelo priroèno naletela na jeepney za Port Barton. Bila sva vesela, da ga ni bilo potrebno iskati in èakati, pa še sedeže sva dobila za voznikom. Veselje je kmalu izzvenelo, saj smo se še dve uri vozili okrog, po tržnicah so nabavljali robo, ki so jo naložili na jeepney. Konèno smo se vrnili na terminal in ljudje so se do polnega nabunkali na jeepney - tudi na streho. Tudi midva sva bila kar stisnjena, saj sta zraven naju prišla sedet še dva Filipinca. Reèeno je bilo, da se bomo, zaradi slabe ceste, vozili 20 kilometrov približno dve uri. Kmalu sva videla, da je cesta res slaba, saj je bila na nekaterih delih zelo blatna. Enkrat smo obtièali v blatu in domaèini so iz strehe skoèili dol potiskat. Uspelo jim je, pa tudi šofer je bil mojster, saj se to potem ni veè ponovilo, kljub temu, da smo se peljali še èez hujše blato in luže. V Port Barton smo prispeli v eni uri. Je zelo majhen kraj, skoraj vasica, turistov ni veliko, veèina jih je v istem resortu, kot midva. Resort je lepo urejen, spredaj imajo lepo travico, par miz in ležalnikov ter super ambient. Takoj za tem je dolga in skoraj prazna pešèena plaža, privezanih je nekaj èolnov, voda je topla. Šla sva malo poležat na plažo in se namoèit v morje, zveèer pa sva gledala èudovit sonèni zahod.
Naslednji dan sva šla pogledat 5 kilometrov oddaljen slap. Po napornem hribu, je bil preostanek poti kar enostaven (težave je delalo le žgoèe sonce, ki je obèasno pokukalo izza oblakov). Veèinoma sva hodila po makedamski cesti, zadnji del pa èez džunglo in preko par potokov. Narava je bila èudovita. Po uri in pol sva prišla do slapa. Približno 15 metrov visok slap se sredi gozda zliva v ba
zenèek, kjer sva se tudi kopala. Bila sva èisto sama in uživala sva v prijetni okolici. Opazila sva veliko lepih in ogromnih tropskih metuljev, slikati nama je uspelo le enega. Ko sva se vrnila iz izleta, sva preostanek popoldneva preživela na ležalniku in poèivala. Tako se je zakljuèilo najino dvodnevno bivanje v Port Bartonu - mirni in sprošèujoèi vasici, kjer razen domaèinov in njihovih hiš ni skoraj nièesar. Ljudje so zelo prijazni in ustrežljivi, okolica pa lepa.


Cacnipa Island

Zjutraj sva imela naroèen èoln in v manj kot uri sva prispela na otok Cacnipa - Coconut Garden Resort. Prvi vtis je bil dober, saj je sonce pripekalo, voda je bila zeleno modre barve in kristalno èista, bungalovi pa sredi èudovitega vrta - zelena travica, rože in palme. Res èudovit ambient. Ker pa niè ni popolno, sva naletela na dve pomanjkljivosti. Prva so pešèene muhe na plaži (imava slabe izkušnje z njimi, saj so piki velika, srbeèa neprijetnost). V resortu imajo obvestilo glede tega, se trudijo, da bi jih odstranili s kurjenjem ognja in luèkami na plaži. Kupila sva tudi kokosovo olje, ki naj bi jih odganjalo. Ko sva se vsa mastna od olja, veselo odpravila na plažo, sva odkrila še drugo neprijetnost. Meduze. Bilo jih je videti kar nekaj, dovolj, da nisva šla v vodo. Kar pa je bilo zelo težko, saj je morje s svojo èistostjo kar vabilo v tej vroèini. Tako sva veèino èasa ležala na ležalniku in v viseèi mreži, brala knjigo, obèasno pa šla igrat pink-ponk. Vseeno sva zbrala nekaj poguma, da sva se za èisto malo šla ohladit v vodo. Tako sva preživela prvi dan v skoraj popolnem resortu.
Drugi dan sva se zbudila v filipinsko vreme. Najprej sva šla na zajtrk, potem pa spet v bungalov. Malo je zaèelo deževati, ko je prenehalo, sva šla poležavat na plažo. Videla sva ogromno malih želatinastih pikic in kasneje izvedela, da so to meduze, ki naj bi v enem mesecu zrastle. Jernej je šel pogumno plavat in snorklat, kjer je spet videl nemote. Potem so prišli temni oblaki in zadnji trenutek sva zbežala pred dežjem. Nekaj èasa sva sedela na verandi, nato pa sta dve domaèinki prišli povedat, da so se izvalile mlade želvice in da jih lahko gremo pogledat. Bilo je lepo in nepozabno videti 76 mladih želvic, ki so se kobacale proti morju. Vsi smo slikali kot nori, pa tudi prijela sva jih lahko v roke. Enkratno doživetje.
Naslednje dni sva poležavala na plaži, se kopala, igrala namizni tenis in uživala v lepi okolici tropskega otoka. Spoznala sva tudi starejši kanadski par. Ko sva jima povedala od kod sva, je moški rekel: " Slovenia is not Slovakia, right?", ženska pa je mislila, da so pri nas snemali Borata. Oèitno sta tudi mislila, da je pri nas vojno obmoèje, saj sta vprašala, èe je bilo od razpada Jugoslavije do danes ves èas mirno. Sicer sva se tukaj imela super. Še en rajski otok in idealen kraj za uživancijo, sprostitev in poèitek.




Sabang

Poleg dveh Nemcev in enega Švicarja so nas s èolnom odpeljali do Sabanga. Morje je bilo bolj mirno kot sva prièakovala, tako da smo pluli brez neprijetnosti. Po približno dveh urah smo prispeli v Sabang in se preko kamenja skobacali iz vode. Tukaj je podobno kot v Port Bartonu - brez trgovin, zelo majhen kraj. Le ljudi je veè, še posebej v èasu izletov do podzemne reke. Z nahrbtniki sva prisopihala do naèrtovanega resorta in na sreèo dobila bungalov, ki je zelo preprost. Po zajtrku sva šla gledat mangrove. Hodila sva po vroèini, ob obali, mimo resortov, dokler nisva prišla do mesta, kjer sva kupila vstopnici. Tukaj sva videla (v zvezku, kamor sva se vpisala), da sva za en dan zgrešila tri Slovence. Z bangko sta naju dva domaèina odveslala po reki, mimo zanimivih dreves mangrov, katerih bistvo so korenine, ki dajejo zavetje ribam, rakom,... Starejši je bil vodiè, vendar je govoril zelo nerazloèno, tako da sva ga zelo malo razumela. Bilo je zelo zanimivo, videla sva velikega kušèarja in dve veliki, verjetno strupeni kaèi, ki sta oviti poèivali na drevesu. Po tej zanimivi turi sva šla v bungalov in zaradi glavobola, preostanek dneva poèivala.
Naslednji dan sva šla gledat znamenito podzemno reko, eno izmed najdaljših na svetu. Šla sva okrog osmih zjutraj. Ko sva prišla do obale, kjer naj bi sedla na èoln, ki pelje do reke, so rekli da je cena za èoln 700 pesosov (12 eur) za celoten èoln ali pa èe poèakava, da se nabere dosti ljudi (en èoln je za 6 oseb). Sprva se je zdelo, da bova èakala v nedogled, saj je bilo okrog veliko skupin domaèih in drugih azijskih turistov, ki so že bili pogrupirani v skupine po 6. Ampak na sreèo, sta bili tam še dve Francozinji in lahko smo si delili stroške za èoln. Po 10 minutah vožnje smo prispeli na obalo, kjer je bil vhod v jamo. Tam se je že gnetlo nekaj azijskih turistov. Ko smo prišli na vrsto za registracijo, smo vpisali naša imena, potem pa vzeli èelade in rešilne jopièe in posedli so nas na èoln - bangko na vesla. Konèno se je ogled zaèel. V jami je bila popolna tema, vsak èoln je imel svojo luè in vodièa. Naš je bil duhovit, saj nas je vsake toliko nasmejal s smešnimi pripombami. Pokazal nam je veliko podob v kapnikih; videli smo ogromno sveèo, gobo, jaslice, Jezusa, Marijo, korenèek, kaèo, kaèjo glavo, ... Na poti proti izhodu smo videli tudi pravo kaèo, ki je poèivala ob kapnikih. V jami je bilo tudi ogromno budnih in speèih netopirjev (na sreèo smo se izognili njihovim iztrebkom). Podzemna reka je dolga 8 kilometrov, mi smo si ogledali le krajši del, ki je odprt za oglede. Po 45 minutah zanimivega ogleda, smo se vrnili iz jame tja, kjer smo zaèeli. Videti je bilo še veè turistov kot prej, ki so se grebli za èelade in jopièe in bila sva vesela, da sva prehitela veèjo množico. Po slikanju smo se vrnili v èoln, ki nas je odpeljal nazaj na glavno obalo Sabanga. Èez najhujšo vroèino sva šla v bungalov, potem pa sva imela namen še pogledat slapove, pa sva si, zaradi vroèine, ki je še vedno pripekala, premislila. Tako sva se preostanek dneva relaksirala na verandi v bungalovu. Tukaj sicer ni veliko za poèeti, morje je razburkano in valovi izgledajo precej moèni, zato sva kopanje izpustila. Je pa bilo vredno priti sem, predvsem zaradi podzemne reke, pa tudi malo poèitka ni nikoli odveè.

Lep pozdrav!

Anja & Jernej

P.s.: Ce nama kdo zeli kaj povedati, sva do konca marca dosegljiva na filipinski telefonski stevilki (slovenska mobitela nista dosegljiva): +639153486823; SMSi dobrodosli:)