El Nido, Port Barton, Cacnipa Island, Sabang

El Nido

V El Nido sva šla z ladjo, kjer nas je bilo približno 15 in veèina se jih je zrinila v ospredje, tako da sva najboljši prostor na sredini imela skoraj zase. Vožnja je trajala približno 8 ur in je minila kar v redu, saj je bilo dosti prostora, da sva oba lahko ležala in spala na klopci. Na poti sva videla tudi veliko lepih otokov in plaž. Ko sva prispela v El Nido, sva šla v hotel in nato na veèerjo.
Zjutraj sva se odpravila na izlet. Najela sva èoln samo zase in dva prijazna mlada domaèina sta naju odpeljala proti prvi toèki - "Small lagoon" (otok Miniloc). Peljali smo se mimo otoka Helicopter, ki dobesedno izgleda kot helikopter. Ko smo prispeli do lagune, sva si nadela maske ter plavutke in se odpravila raziskovat. V laguno sva zaplavala skozi luknjo in bilo je res èudovito. Eden izmed vodièev je šel zraven in nama pokazal majhno jamo. Tam je Jernej po nesreèi izpustil iz rok v vodo podvodni fotoaparat in ustrašila sva se, da sva ga izgubila za vedno. Po par poskusih potopa na slepo, ga je Jernej zatipal pod vodo. Olajšanje je bilo nepopisno. Potem sta naju odpeljala na eno izmed èudovitih plaž, kjer sva poležavala in raziskovala podvodno življenje. Po urci relaksiranja, smo se odpravili na otok Simisu, kjer sva spet snorklala in uživala na plaži. Po tej uživanciji sta naju odpeljala na še lepši kraj - Secret Lagoon. Ko smo prispeli, sva najprej zagledala èudovito plažo. Kristalno èista voda, klifi, palme... Vodièa sta naju odpeljala do skrite lagune, do katere smo morali previdno stopati èez skale in èez majhno luknjo. Predzadnja toèka izleta je bil ogled "Big Lagoon", kjer pa smo morali malo poèakati, saj v njej snemajo švedsko oddajo Survivor. Potem, ko so nam dovolili, smo se s èolnom odpeljali skozi laguno in videla sva snemalno ekipo in to, da so si zavzeli najlepši prostor v laguni. Na koncu sta naju odpeljala do plaže 7 Commando, kjer naj bi od malarije umrlo 7 ameriških ali japonskih vojakov. Plaža je èudovita, vendar se je do takrat že nekoliko pooblaèilo, tako da ni mogla zasijati v vsej svoji lepoti. Do tja smo imeli nekaj težav z motorjem èolna, ki je vsake toliko èasa ugašal. S tem se je poèasi zakljuèil èudovit izlet.
Naslednji dan sva najela motor in se odpeljala do plaže Nacpan. Vozila sva se dobro uro skozi filipinsko podeželje, približno 20 kilometrov (cesta je bila zelo slaba). Opazila sva, da je èudovita pokrajina veliko bolj zelena kot v Kambodži in Vietnamu (verjetno ker je veè dežja). V bližini plaže je bila preprosta vasica pod palmami in ljudje, še posebej otroci, so naju navdušeno pozdravljali. Plaža je bila dolga 4 kilometre in tudi precej široka. Predvsem pa èisto prazna in imela sva jo skoraj zase. Le tu pa tam se je kakšen domaèin sprehodil mimo, vsake toliko èasa pa so naju opazovali tudi otroci. Jernej si je zaželel kokos in ko so to videli, so kar sami splezali na palmo in mu ga dali. V zahvalo sva jim dala kekse. Popoldan sva se odpravila nazaj, odpeljala sva se še do ene plaže, ki je bila prav tako èudovita, vendar je bilo vreme že spet oblaèno, tako da nisva ostala dolgo. Ko sva se vrnila v mesto, sva kupila še karti za bus do Roxasa, potem pa šla na veèerjo in tako zakljuèila še en lep dan.
Zadnji dan v El Nidu sva se zbudila v oblaèno jutro, zato sva se odloèila, da ne greva na noben izlet. Dopoldan sva šla po nakupih (kar potrebujeva dalje za pot), ko pa nisva veè imela ideje kaj bi lahko še poèela, sva se s triciklom odpeljala do plaže kjer sva bila prejšni dan. Ujela sva tudi nekaj sonca in tako izkoristila ter preživela par lepih uric na plaži. Ko se je spet pooblaèilo, sva se odloèila, da greva nazaj, ker nisva hotela, da naju dobi dež.
Otoki v okolici El Nida so res pravi raj, saj imajo preèudovite lagune in rajske plaže, morje pa je polno življenja.


Port Barton

Ob petih zjutraj sva imela bus proti Roxasu. Skrbelo naju je kako bova sedela na busu, saj sva videla slike že prej in niso nama bile všeè. Filipinski busi so daleè od udobnih turistiènih vietnamskih in kamboških, vendar navsezadnje ni bilo zelo slabo. Cesta je bila slaba in znotraj busa je bilo vse prašno (tudi midva), vendar sva imela priložnost opazovati èudovito, bogato, zeleno filipinsko pokrajino. Brez težav smo prispeli do Roxas-a, kjer sva zelo priroèno naletela na jeepney za Port Barton. Bila sva vesela, da ga ni bilo potrebno iskati in èakati, pa še sedeže sva dobila za voznikom. Veselje je kmalu izzvenelo, saj smo se še dve uri vozili okrog, po tržnicah so nabavljali robo, ki so jo naložili na jeepney. Konèno smo se vrnili na terminal in ljudje so se do polnega nabunkali na jeepney - tudi na streho. Tudi midva sva bila kar stisnjena, saj sta zraven naju prišla sedet še dva Filipinca. Reèeno je bilo, da se bomo, zaradi slabe ceste, vozili 20 kilometrov približno dve uri. Kmalu sva videla, da je cesta res slaba, saj je bila na nekaterih delih zelo blatna. Enkrat smo obtièali v blatu in domaèini so iz strehe skoèili dol potiskat. Uspelo jim je, pa tudi šofer je bil mojster, saj se to potem ni veè ponovilo, kljub temu, da smo se peljali še èez hujše blato in luže. V Port Barton smo prispeli v eni uri. Je zelo majhen kraj, skoraj vasica, turistov ni veliko, veèina jih je v istem resortu, kot midva. Resort je lepo urejen, spredaj imajo lepo travico, par miz in ležalnikov ter super ambient. Takoj za tem je dolga in skoraj prazna pešèena plaža, privezanih je nekaj èolnov, voda je topla. Šla sva malo poležat na plažo in se namoèit v morje, zveèer pa sva gledala èudovit sonèni zahod.
Naslednji dan sva šla pogledat 5 kilometrov oddaljen slap. Po napornem hribu, je bil preostanek poti kar enostaven (težave je delalo le žgoèe sonce, ki je obèasno pokukalo izza oblakov). Veèinoma sva hodila po makedamski cesti, zadnji del pa èez džunglo in preko par potokov. Narava je bila èudovita. Po uri in pol sva prišla do slapa. Približno 15 metrov visok slap se sredi gozda zliva v ba
zenèek, kjer sva se tudi kopala. Bila sva èisto sama in uživala sva v prijetni okolici. Opazila sva veliko lepih in ogromnih tropskih metuljev, slikati nama je uspelo le enega. Ko sva se vrnila iz izleta, sva preostanek popoldneva preživela na ležalniku in poèivala. Tako se je zakljuèilo najino dvodnevno bivanje v Port Bartonu - mirni in sprošèujoèi vasici, kjer razen domaèinov in njihovih hiš ni skoraj nièesar. Ljudje so zelo prijazni in ustrežljivi, okolica pa lepa.


Cacnipa Island

Zjutraj sva imela naroèen èoln in v manj kot uri sva prispela na otok Cacnipa - Coconut Garden Resort. Prvi vtis je bil dober, saj je sonce pripekalo, voda je bila zeleno modre barve in kristalno èista, bungalovi pa sredi èudovitega vrta - zelena travica, rože in palme. Res èudovit ambient. Ker pa niè ni popolno, sva naletela na dve pomanjkljivosti. Prva so pešèene muhe na plaži (imava slabe izkušnje z njimi, saj so piki velika, srbeèa neprijetnost). V resortu imajo obvestilo glede tega, se trudijo, da bi jih odstranili s kurjenjem ognja in luèkami na plaži. Kupila sva tudi kokosovo olje, ki naj bi jih odganjalo. Ko sva se vsa mastna od olja, veselo odpravila na plažo, sva odkrila še drugo neprijetnost. Meduze. Bilo jih je videti kar nekaj, dovolj, da nisva šla v vodo. Kar pa je bilo zelo težko, saj je morje s svojo èistostjo kar vabilo v tej vroèini. Tako sva veèino èasa ležala na ležalniku in v viseèi mreži, brala knjigo, obèasno pa šla igrat pink-ponk. Vseeno sva zbrala nekaj poguma, da sva se za èisto malo šla ohladit v vodo. Tako sva preživela prvi dan v skoraj popolnem resortu.
Drugi dan sva se zbudila v filipinsko vreme. Najprej sva šla na zajtrk, potem pa spet v bungalov. Malo je zaèelo deževati, ko je prenehalo, sva šla poležavat na plažo. Videla sva ogromno malih želatinastih pikic in kasneje izvedela, da so to meduze, ki naj bi v enem mesecu zrastle. Jernej je šel pogumno plavat in snorklat, kjer je spet videl nemote. Potem so prišli temni oblaki in zadnji trenutek sva zbežala pred dežjem. Nekaj èasa sva sedela na verandi, nato pa sta dve domaèinki prišli povedat, da so se izvalile mlade želvice in da jih lahko gremo pogledat. Bilo je lepo in nepozabno videti 76 mladih želvic, ki so se kobacale proti morju. Vsi smo slikali kot nori, pa tudi prijela sva jih lahko v roke. Enkratno doživetje.
Naslednje dni sva poležavala na plaži, se kopala, igrala namizni tenis in uživala v lepi okolici tropskega otoka. Spoznala sva tudi starejši kanadski par. Ko sva jima povedala od kod sva, je moški rekel: " Slovenia is not Slovakia, right?", ženska pa je mislila, da so pri nas snemali Borata. Oèitno sta tudi mislila, da je pri nas vojno obmoèje, saj sta vprašala, èe je bilo od razpada Jugoslavije do danes ves èas mirno. Sicer sva se tukaj imela super. Še en rajski otok in idealen kraj za uživancijo, sprostitev in poèitek.




Sabang

Poleg dveh Nemcev in enega Švicarja so nas s èolnom odpeljali do Sabanga. Morje je bilo bolj mirno kot sva prièakovala, tako da smo pluli brez neprijetnosti. Po približno dveh urah smo prispeli v Sabang in se preko kamenja skobacali iz vode. Tukaj je podobno kot v Port Bartonu - brez trgovin, zelo majhen kraj. Le ljudi je veè, še posebej v èasu izletov do podzemne reke. Z nahrbtniki sva prisopihala do naèrtovanega resorta in na sreèo dobila bungalov, ki je zelo preprost. Po zajtrku sva šla gledat mangrove. Hodila sva po vroèini, ob obali, mimo resortov, dokler nisva prišla do mesta, kjer sva kupila vstopnici. Tukaj sva videla (v zvezku, kamor sva se vpisala), da sva za en dan zgrešila tri Slovence. Z bangko sta naju dva domaèina odveslala po reki, mimo zanimivih dreves mangrov, katerih bistvo so korenine, ki dajejo zavetje ribam, rakom,... Starejši je bil vodiè, vendar je govoril zelo nerazloèno, tako da sva ga zelo malo razumela. Bilo je zelo zanimivo, videla sva velikega kušèarja in dve veliki, verjetno strupeni kaèi, ki sta oviti poèivali na drevesu. Po tej zanimivi turi sva šla v bungalov in zaradi glavobola, preostanek dneva poèivala.
Naslednji dan sva šla gledat znamenito podzemno reko, eno izmed najdaljših na svetu. Šla sva okrog osmih zjutraj. Ko sva prišla do obale, kjer naj bi sedla na èoln, ki pelje do reke, so rekli da je cena za èoln 700 pesosov (12 eur) za celoten èoln ali pa èe poèakava, da se nabere dosti ljudi (en èoln je za 6 oseb). Sprva se je zdelo, da bova èakala v nedogled, saj je bilo okrog veliko skupin domaèih in drugih azijskih turistov, ki so že bili pogrupirani v skupine po 6. Ampak na sreèo, sta bili tam še dve Francozinji in lahko smo si delili stroške za èoln. Po 10 minutah vožnje smo prispeli na obalo, kjer je bil vhod v jamo. Tam se je že gnetlo nekaj azijskih turistov. Ko smo prišli na vrsto za registracijo, smo vpisali naša imena, potem pa vzeli èelade in rešilne jopièe in posedli so nas na èoln - bangko na vesla. Konèno se je ogled zaèel. V jami je bila popolna tema, vsak èoln je imel svojo luè in vodièa. Naš je bil duhovit, saj nas je vsake toliko nasmejal s smešnimi pripombami. Pokazal nam je veliko podob v kapnikih; videli smo ogromno sveèo, gobo, jaslice, Jezusa, Marijo, korenèek, kaèo, kaèjo glavo, ... Na poti proti izhodu smo videli tudi pravo kaèo, ki je poèivala ob kapnikih. V jami je bilo tudi ogromno budnih in speèih netopirjev (na sreèo smo se izognili njihovim iztrebkom). Podzemna reka je dolga 8 kilometrov, mi smo si ogledali le krajši del, ki je odprt za oglede. Po 45 minutah zanimivega ogleda, smo se vrnili iz jame tja, kjer smo zaèeli. Videti je bilo še veè turistov kot prej, ki so se grebli za èelade in jopièe in bila sva vesela, da sva prehitela veèjo množico. Po slikanju smo se vrnili v èoln, ki nas je odpeljal nazaj na glavno obalo Sabanga. Èez najhujšo vroèino sva šla v bungalov, potem pa sva imela namen še pogledat slapove, pa sva si, zaradi vroèine, ki je še vedno pripekala, premislila. Tako sva se preostanek dneva relaksirala na verandi v bungalovu. Tukaj sicer ni veliko za poèeti, morje je razburkano in valovi izgledajo precej moèni, zato sva kopanje izpustila. Je pa bilo vredno priti sem, predvsem zaradi podzemne reke, pa tudi malo poèitka ni nikoli odveè.

Lep pozdrav!

Anja & Jernej

P.s.: Ce nama kdo zeli kaj povedati, sva do konca marca dosegljiva na filipinski telefonski stevilki (slovenska mobitela nista dosegljiva): +639153486823; SMSi dobrodosli:)

Coron

Iz Manile sva se proti Coronu odpravila z ladjo, kjer so nam prtljago pred vkrcanjem temeljito pregledali (izgledalo je skoraj bolj strogo kot na letališču). Malo sva bila nervozna kako bo na ladji vse skupaj izgledalo, saj sva imela karto za turistični razred, kjer je več postelj v istem prostoru. Ko sva prišla na ladjo sva ugotovila, da ne bo tako slabo, saj je prostor klimatiziran (svež zrak), postelje pa so narejene tako, da imaš kar nekaj zasebnosti. Po pet dvonadstropnih postelj skupaj, ki so s stenami ločene od ostalih. Pa tudi ljudi ni bilo veliko, tako da sva si prostor delila s samo enim Švedom. Noč je minila še kar v redu, vendar naju je pod klimo zelo nazeblo. Z malo zamude smo pristali na otoku Busuanga; natančneje v mestu Coron. Pričakali so naju oblaki in kapljice dežja, kar je povzročilo slabo voljo. Načrtovan hotel je bil poln, zato nisva imela druge izbire, kot da sva sledila domačinu (turističnemu agentu), ki naju je peljal v drug hotel. Izkazalo se je, da hotel ni tako slab in vzela sva sobo. Zaradi slabega vremena sva se odločila, da greva pogledat Makinit hot springs - bazeni z vodo, ki jo grejejo vulkanski plini. Vroče ni bilo in bilo je idealno za ogled in kopanje.

Naslednji dan se je vreme malo izboljšalo, vendar še ni bilo čisto jasno. Popoldan sva šla po priporočilu lastnika hotela na hrib Tapyas, po približno 800 stopnicah. Bilo je kar naporno, vendar se je do takrat že kar pooblačilo, zato sva bila prikrajšana za žgoče sonce. Na vrhu hriba je ogromen križ in čudovit pogled na mesto in morje.
Končno sva dočakala sončen dan na Filipinih. Idealno za izlet, ki sva ga rezervirala. Poleg dveh gejev Italjanov (katerima se je Jernejevo ime zdelo pretežko, zato sta se odločila, da ga bosta klicala Arni) sva najela čoln do plaže Malcapuya. Šef hotela (tudi Italijan) pa je šel zraven zastojn. Čoln bi nas moral čakati že ob sedmih zjutraj, vendar je prišel (po filipinskem času) ob osmih. Zaradi nizke oseke smo se komaj spravili na majhen čolniček. Šef je padel v vodo. Končno smo šli. Vendar veselje ni trajalo dolgo, saj so nam rekli, da bomo morali zamenjati čoln z večjim, zaradi vetra (po njihovo tajfuna). Odložili so nas na otoku Coron, na čudoviti plaži. Drug čoln naj bi prišel v 20 minutah, čakali smo ga 1 uro. Ker nisma hotela gledati samo v zrak, sva šla malo snorklat. Koral ni bilo veliko, je bilo pa veliko rib. Po eni uri smo končno dočakali večji čoln in po dveh urah vožnje zagledali prečudovito obalo otoka Malcapuya. Bela peščena plaža, palme in turkizno morje. Pravi tropski raj. Najlepša plaža kar sva jih videla do sedaj. Pohitela sva v vodo raziskovat podvodno življenje. Videla sva korale, ribe, ogromno velikih školjk na kupu (ki so jih ljudje prinesli od drugod) in ena gromozanska (prazna) ter označena s tablo "giant clam". Našla sva nemote, ki so radovedno pogledovali proti fotoaparatu, videla morsko zvezdo, Jernej pa je spet naletel na skata. Tako sva uživala na rajski plaži do poznega popoldneva, ko smo se morali vrniti.

Tudi zadnji dan je vreme lepo zdržalo, tako da sva spet šla na izlet. Po zajtrku sva najela čoln - bangko (tokrat samo za naju dva). Najprej smo se ustavili pri sedmih otokih, kjer je najbolša točka za snorklanje na otoku Coron. Videla sva veliko koral in še več rib kot doslej, saj je voznik čolna metal riž v vodo. Potem so naju odpeljali do jezera Kayangan. Najprej naju je voznik po stopnicah odpeljal na vrh hriba, kjer nama je ves navdušen pokazal majčkeno jamo. Njihove jame so res smešno majhne proti naši Postonjski. Na drugi strani hriba smo se spustili in končno prispeli do čudovitega, kristalno čistega jezera, ki je ležalo skrito med klifi. Šla sva malo plavat in bilo je res čudovito in mirno. Naslednja točka je bilo jezero Barakuda, ki je sicer bolj primerno za potapljače, vendar je bilo spet idealno za uživanje v vodi. Najprej sva morala malo plezati čez skale, da sva prišla do mirnega kotička - vhoda v jezero, kjer ni bilo nikogar. Potem sva šla še malo snorklat do Twin Peaks (dve skali iz vode), nato pa do Twin Lagoon. Bilo je čudovito, zelena barva vode in klifi okrog. Potem sta naju voznika odpeljala še do Skeleton Wreck, kjer je potopljena Japonska ladja (potopili so jo Američani med drugo svetovno vojno) in del je bilo možno videti tudi s snorklanjem. Malo sva še zaplavala med koralami, nato pa se šla relaksirat na plažo 91. Še ena izmed čudovitih Filipinskih plaž. Tako sva zaključila še en krasen dan. Videla sva veliko filipinskih naravnih zakladov, narava je res čudovita in morje kristalno čisto. Tako je lepo, da je težko opisati z besedami. Naj slike povedo svoje.

Pozdrav vsem iz raja na zemlji!

Anja & Jernej

Kuala Lumpur in Manila

Pot do Filipinov naju je vodila iz Siem Reapa, preko Kuala Lumpurja do Manile. V KL sva prispela z dve urnim letom in imela 19 ur časa do naslednjega leta. Zato sva se odlolčila, da si bova šla ogledat mesto. Do tja sva se odpeljala z avtobusom in najprej odšla iskat pošto (da bi poslala stvari, ki sva jih nakupila v Kambodži, saj poštne storitve v Kambodži niso zanesljive). Naslednji opravek je bil, da poiščeva kliniko, kjer prodajajo antimalarike. Preden sva prišla do tja, je začelo močno deževati in obtičala sva na taksi postajališču. Deževalo je tako močno, da še tam nisva ostala čisto suha. Ko je po več kot pol ure nekoliko prenehalo, sva lahko šla dalje. Na kliniki niso imeli kar sva iskala in ni nama preostalo drugega, kot da greva še na zadnjo načrtovano točko – nakupovalni center. Bil je čisto zraven Petronas Towers in lahko sva od zunaj opazovala znamenita dvojčla. Ko sva vstopila v center, se nisva mogla nagledati. Bleščeč nakupovalni center z veliko nadstropji v njem pa nešteto možnih trgovin in pa tudi precej dragih luksuznih znamk. Tam sva ostala do mraka, ko je bil čas za odhod, naju je zunaj čakalo presenečenje – nočni pogled na dvojčka, osvetljena v čudoviti svetlobi. Prekrasen prizor, ki sva ga zabeležila s slikanjem. S tem sva dobila kratek predogled na Kuala Lumpur.

Po pristanku v Manili, naju je čakala še 2-urna avtobusna vožnja, preden sva končno prispela v mesto, ki naju je presenetilo na celi črti. Brala sva, da je Manila grdo mesto, vendar sva bila prepričana, da po Kamboški revščini, ki sva jo videla ponekod, ne more biti slabše. Pa je lahko – Manila. Grde, sive, stare in umazane stavbe, onesnaženost, prenatrpani pločniki in ceste. Za začetek se s taksisti nikakor nisva uspela dogovoriti za taksi meter, vendar sva popustila, saj sva po dolgi poti, želela čimprej priti v hotel. Šla sva samo v nakupovalni center, ki naju je presenetil s svojo velikostjo.

Naslednji dan sva se, dobro spočita, najprej odpravila v nakupovalni center, saj sva morala kupiti karto za trajekt do Palawana. Tam je do naju pristopil starejši moški, začel pogovor in se ponudil, da naju odpelje do pisarne. Sledila sva mu, vendar do zadnjega nisva bila prepričana ali kaj hoče od naju, ali pa je samo prijazen. Ko sva našla pisarno, je še nekaj časa čakal na naju, potem pa odšel. Ker imava že kar nekaj izkušenj z izkoriščevalci iz Vietnama in Kambodže, tudi tukaj težko komu zaupava. Naslednja točka je bil ogled Rizal parka, kjer sva se zopet zapletla v pogovor s prijaznim domačinom. Seveda se je tudi ponudil za vodiča (brezplačno po njegovih besedah), vendar sva zavrnila. Ustavila sva se tudi v kitajskem vrtu. Tam je nekaj ljudi počivalo in nekaj študentov se učilo. Bil je simpatičen kraj za oddih od nagužvane Manile. Izkoristila sva čas za počitek, nato pa si še ogledala Intramuros, ki je nekakšno obzidano mesto, iz časa španske navlade. Bilo je kar v redu, predvsem pa lepše od tipične Manile. Znotraj je videti veliko stavb v španskem stilu, naletela sva na dve cerkvi in si eno pogledala tudi od znotraj. Ogledala sva si tudi Rizalov muzej, potem pa se s taksijem odpeljala do Mall of Asia, v enega izmed največjih nakupovalnih centrov na svetu. Res je ogromen in tam sva preživela preostanek dneva. Sprehajala sva se med trgovinami, šla v kino in na koncu nama je zmanjkalo časa, da bi videla preostanek centra.

Zadnje dopoldne v Manili sva imela čas le še za najnujnejše opravke pred odhodom dalje. Vtis, ki ga je Manila naredila na naju, je bil zelo nepričakovan. Nesimpatično in onesnaženo mesto je prenatrpano z ljudmi, ki v večini pridejo iz podeželja za boljšim življenjem. Skoraj vsak ima tipično ameriško ime in občutek imava, kot da bi bila v revnem latinskem predelu Amerike. Zaradi grožnje terorizma imajo zelo poostrene varnostne nadzore; v vsakem nakupovalnem centru so varnostniki, opremljeni s puškami. Med sprehodi po mestu, sva naletela na nekaj »ladyboyev«, ki so bili smešni, saj niso bili urejeni do popolnosti, tako da se je izpod šminke videl poženščen moški obraz. Sicer pa je tukaj zelo malo turistov oz. popotnikov, tisti ki sva jih videla, so bili večinoma stari, grdi in neprivlačni moški v spremstvu mladih Filipink.

Lep pozdrav vsem!

Jernej in Anja

P.s.: Slike so ločene po kategorijah (Malezija in Filipini)

Vtisi Kambodža

V dvajsetih dneh, ki sva jih preživela tukaj, je Kambodža na naju naredila dober pa tudi nekoliko slab vtis. Všeč so nama bili vsi krraji, ki sva jih obiskala, najbolj si bova zapomnila lenobne dni uživanja na Lazy Beach in nepozabne starodavne templje. Ljudje so nama bili veliko bolj všeč, kot v Vietnamu, saj so bol prijazni, pa tudi Angleško govorijo precej bolje. Vsaka stvar ima tudi slabo stran. Zelo sva bila presenečena nad visokimi cenami (vstopnin, hotelov, hrane, ...) in zapravila sva precej več, kot v Vietnamu (52 EUR na dan za dve osebi, vključeno vse). Tukaj je tudi dosti beračov, ki kar stegujejo roke, ko se mimo njih sprehodi belec; pa tudi prodajalke znajo biti včasih precej vsiljive in nadležne. Zelo sva razočarana nad državo, ki več kot očitno, služi mastne denarje od turistov, za uboge pa nič ne poskrbi. Posledica tega je, da nas vsi vidijo kot dolar na dveh nogah. Kljub temu pa sva se v vseh krajih, ki sva jih obiskala, imela super, tako, da nama je 20 dni bivanja v Kamodži, minilo zelo hitro.

Siem Reap

V Siem Reap sva prispela s šest urno avtobusno vožnjo, kjer naju je pričakal prijazen tuk-tuk voznik z Jernejevim imenom in naju odpeljal do hotela, ki sva ga rezervirala. Pohitela sva v trgovino in bankomat, potem pa proti Angkor Watu (starodavni templji). Do tja sva se peljala s tuk-tukom, najprej kupila dragi tedenski karti, potem pa šla v glavni tempelj. Prvi vtis je bil nepričakovan, saj sva oba mislila, da bo vse skupaj videti večje. Kar pa ne pomeni, da ni bilo čudovito. Morda so naju zavedle množice, saj je bilo ljudi res ogromno. Prepričana sva, da bi vse skupaj izgledalo veliko lepše brez velikih množic. Malo sva šla skozi in si ogledovala starodavne dele templja ter naredila nekaj čudovitih slik. Bolj kot se je sonce spuščalo, lepša svetloba je obdaja Angkor Wat. Sončni zahod sva pričakala sede, ob umetno izkopanem kanalu in opazovla tempelj, ki se je lepo odseval v vodi. Ljudi je še vedno bilo veliko, med tem je Anjo neka azijska družina slikala z njihovimi hčerkami - verjetno je bila znamenitost, ker je belka. Dan sva zaključila s sprehodom skozi tržnico in najemom koles za prihodnji dan.

Prvi polni dan sva začela in izkoristila s polno paro. Zbudila sva se ob pol petih zjutraj in se s kolesi odpeljala 7 kilometrov do tempeljev Angkorja. Bila je še trda tema, vendar na cesti nisva bila sama, saj je dosti ljudi hitelo v isto smer, z istim namenom - ujeti sončni vzhod v Angkor Watu. Kolesi sva parkirala in se odpravila proti popularni točki za opazovanje vzhoda - ob ribniku, s pogledom na slavne stolpe. Med množico sva se uspela vrniti v uspredje in naredila kar nekaj prečudovitih slik. Pogled je bil nepozaben. Rdeča svetloba vzhajajočega sonca, v ospredju obrisi stolpov, ki so se v mračni svetlobi odsevali v ribniku. Čudovito. Tam sva stala vse dokler se ni zdanilo. Nato sva se odpeljala do južnih vrat mesta Angkor Thom, ki so bila veličastna, z ogromnimi glavami na vsaki strani. Tam sva si ogledala Leper King Terrace, Elephant Terrace, Phimenakas ter Royal Palace. Splezala sva na vrh Phimenakas (v obliki piramide) po shrljivo strmih stopnicah in občudovala razgled na okolico ter na arheologe med izkopavanjem ob vznožju. Dojela sva, da spoznavava te starodavne ruševine na pravi način, saj je bilo turistoov tam veliko manj in občutek je bil boljši. Napotila sva se proti Ta Prohm, templju kjer so posneli tudi slavni prizor z Angelino Jolie v Tomb Raiderju. Kot v vseh največjih znamenitostih Angkorja, je bilo tudi tukaj na stotine turistov, tako, da sva se večino časa gužvala z njimi - predvsem za slikanje na najboljših točkah. Ta tempelj je bil zelo zanimiv, saj se je njegova dolga zgodovina kazala na koreninah visokih dreves, ki so rasla kar čez obzidja. Slikala sva se tudi pri slavnih vratih iz Tomb Raiderja. Ustavila sva se še na Ta Keo - templju v obliki piramide, s stolpi na vrhu. Bil nama je všeč, saj je bilo na njem zelo malo ljudi, tako da sva ga lahko v miru preplezala in raziskala. Zadnja točka napornega dneva je bil tempelj Bayon (kompleks stolpov z obrazi), ki je bil v poznem popoldanskem soncu videti zelo lep. Šla sva v tempelj, vendar nisva dolggo ostala, saj naju je utrujenost začela premagovati, čakala pa naju je še dolga in naporna vožnja s kolesi nazaj v mesto.

Naslednji dan sva prav tako začela zgodaj in se po sedmi uri odpravila s tuk-tukom do dve uri oddaljene znamenitosti Kbal Spean (reka tisočih Ling) - skulpture vrezljane v rečno dno. Ko sva prispela sva se napotila proti reki, ki je oddaljena približno 1,5 km hoje, skozi urejeno pot v džungli. Prispela sva do reke, ki pa je v deževnem obdobju verjetno bolj polna, tako, da je bilo nekatere skulpture videti kar na suhem. Vrezljani so bili razni bogovi in Linge ter podobno. Vse skupaj je bilo zanimivo, ljudi ni bilo preveč, pa še krošnje dreves so delale prijetno senco. Nazaj sva se del poti spustila ob reki in opazovala še nekaj skulptur. Ker je bila vožnja do tja in nazaj dolga, pa tudi ogled je trajal kar nekaj časa, sva se odločila, da bo to za ta danvse, preostanek dneva pa sva raziskovala tržnice.

Še en dan potepanja in raziskovanja templjev je minil dokaj naporno. Ker naju je vožnja s kolesi tako izmučila, sva za ta dan najela tuk-tuk. Ogledala sva si: Prasat Kravan, Banteay Kdei, Sras Srang, Pre Rup, East Mebon, Ta Som, Neak Pean, Prah Khan. Vsi templji so nama bili všeč, bilo je precej mirno, brez velikih skupin in lahko sva si vse ogledala v miru in v vsej njihovi veličastnosti. Kljub temu, da sva se med templji vozila s tuk-tukom, sva bila precej utrujena - vzhičenost, hoja in sonce naredijo svoje. To pa naju ni oviralo pri navdušenosti nad lepoto, skrivnostjostjo in veličastnostjo templjev. Vsak nama je bil všeč na svoj način in prav pustolovsko se je bilo sprehajati skozi njih, raziskovati razne prostore in podobe vklesane v stene. Na koncu sva še obiskala Angkor Wat, kjer sva spoznala, da so naju ostali templji veliko bolj navdušili. Prepričana sva, da zaradi velikih gneč Angkor Wat ne more zasijati v vsej svoji veličini. Tam sva si ogledala tudi galerije, ki sva jih zadnjič spustila. Potem sva šla proti mestu, kjer sva se namestila za čakanje sončnega zahoda - ob ribniku, pred stolpi. Bolj, kot se je sonce spuščalo, lepšo svetlobo je metalo na stolpe in lepše so se odsevali v ribniku. S tem sva zaklučila dan.

Po napornih dneh sva potrebovala malo počitka, zato sva si dopoldne vzela prosto, popoldne pa sva šla spet med templje. Barantanje s tuk-tuk voznikom je bilo (kot že tolikorat prej) zabavno, saj na začetku postavijo vedno veliko previsoko ceno. Ko jim na koncu rečeš katera je tvoja zadnja cena in če se ne strinja, greš k drugemu, skoraj vedno popustijo. Tudi tokrat je bilo tako, le da je fant na vsak način hotel dolar več. Ko nisva popustila, naju je hotel peljati v trgovino s spominki (kjer dobi dolar provizije). Seveda se nisva strinjala, tako, da je na koncu najina zmagala. Ogledala sva si večinoma manjše templje, ki jih še nisva videla: Ta Prohm Kel, Phnom Bakheng, Baksei Chamkrong, Prasat Bei, Baphuon, South Kleang, Thommanom, Chau Say, Theroda, Spean Thma in na koncu Ta Keo. Vse je potekalo zelo sproščeno, ljudi je bilo precej manj kot ponavadi (verjetno, ker je bila nedelja), pa še sonce ni žgalo tako močno, ker je bilo malo oblačno.

Zadnji dan v Siem Reapu in zadnji dan v Kambodži sva se zbudila zelo zgodaj, z namenom, da prehitiva vročino. Šla sva si ogledat zadnjo skupino templjev, ki so malo bolj oddaljeni. To so bili Preah Ko, Bakong in Lolei. Kljub temu, da sva videla že veliko templjev, se jih še nisva naveličala, saj naju je vsak posebej navdušil.

Videla sva veliko veličastnih in starodavnih templjev, vendar pa sva tudi mnenja, da marsikateri tempelj izgubi čar zaradi velike gneče. Pri templjih je tudi polno prodajalk, ki te že od daleč s smešno pojočo Angleščino vabijo, da kupiš vodo ali kakšen spominek.

Lep pozdrav!

Jernej in Anja

Phnom Penh

Pot do Phnom Penh-a se je začela z vožnjo s čolnom iz Lazy Beach, ki je bila malo divja, saj je bilo morje razburkano in nas je kar premetavalo. Vendar smo prispeli in se vsi zmočili ob izstopu iz čolna, razen ene Azijke, ki je sedla v škatlo poleg prtljage in je čisto suha prispela do obale. Bila je zelo smešna. Potem nama je češka družina, ki živi v Phnom Penh-u, ponudila prevoz in sva kljub kupljenim kartam za bus, to izkoristila, saj je bil prihranek na času kar precejšen. Vožnja je bila naporna, saj se je sredi poti pokvarila klima in je bilo v avtu zelo vroče. Po prispetju v Phnom Penh, sva se nastanila v hotelu in imela čas še za večerjo in skok v trgovino.

Naslednji dan sva si ogledala mesto. Prva točka na peš turi je bil tempelj Wat Phnom, kamor pa nisva vstopila, saj sva zagledala tablo, ki je zahtevala, da tujci plačajo en dolar vstopnine. Ko je varnostnik opazil, da nama to ni všeč, je hitro zamenjal tablo, ki je pravila, da vsi plačajo dolar prispevka. Res neumno. Sicer pa nama tam tako ali tako ni bilo všeč, saj je bilo videti veliko ljudi, pa tudi okolica je bila grda. Šla sva dalje, varnostnik pa je spet postavil tabli, tako kot sta bili na začetku. Pot sva nadaljevala mimo nacionalne knjižnice, hotela Le Royal in železniške postaje (vse to so znamenitosti zaradi arhitekture), potem pa se napotila proti tržnici Psar Thmei, kjer naj bi videla kar nekaj ogabnih reči, ki jih jedo domačini. Sčasoma sva opazila, da je precejšen del tržnice zaprt, tako da sva videla samo sadje, obleke in torbice. Naslednja točka je bil moderni market-nakupovalni center Sorya. Bil nama je všeč, saj je imel dosti nadstropij in kar nekaj časa sva se pasla po knjigah, oblekah, čevljih, dvdjih in elektorniki. Nato sva šla dalje skozi ulico trgovin z umetniškimi slikami. Bile so večinoma podobe Angkor Wata in tako so naju navdušile, da sva si kupila vsak svojo za spomin. Ogledala sva si tudi nacionalni muzej, kjer so imeli večinoma primerke iz časa starodavnih Kmerov, v sredini na dvorišču, pa je bil čudovit vrt. Na koncu sva še obiskala kompleks kraljeve palače, kjer kralj živi še danes (seveda je ta del za turiste zaprt). Kompleks zajema nekaj templjev, pomanjšano kopijo Angkor Wata, paviljon, Throne Hall, največja notranja znamenitost pa je Silver Pagoda, kjer so tla iz kock srebra (vsaka tehta 1 kg, vse skupaj 5 ton), znotraj pa dosti dragocenosti kot sta npr. smaragdni in zlati buda. Smešno, da je ponekod toliko bogastva, veliko pa jih v tej državi nima niti za jesti. Prvi vtis o mestu je kar zadovoljiv, niso nama všeč berači, čeprav jih ni toliko kot sva pričakovala, kolikor pa jih je, so zelo ubogi - brez rok, nog in prizadeti otroci. Mesto ustreza kamboški revščini, saj je ponekod res ubogo in grdo, ponekod pa tudi urejeno (predvsem okrog kraljeve palače).

Zadnji dan v Phnom Penhu sva najprej poiskala tuk-tuk in zbarantala na sumljivo nizko ceno, 2 dolarja do ruskega marketa. Tam naj bi opravila kar nekaj dobrih nakupov, vendar sva bila razočarana, ko sva prispela do tja, saj je bila tržnica zaprta - verjetno zaradi kitajskega novega leta. To je voznik verjetno vedel in naju je zato peljal za takšno ceno. Naslednja točka je bil ogled Tuol Sleng muzeja, kjer so pod kmerskim režimom mučili in kasneje na poljih smrti pobili 17.000 ljudi. Že ob prihodu so na vratih čakali berači, nekateri zelo pohabljeni od vojne ali min. Najprej sva šla za nekaj časa v stavbo D gledat dokumentarec, potem pa začela ogled v stavbi A, kjer so bili prostori za zasliševanje in mučenje. V učilnicah bivše srednje šole je bila v vsakem prostoru ena železna postelja in na steni fotografija mučenega in verjetno mrtvega zapornika. V stavbi B so bile slike zapornikov, otrok, moških in žensk. Ponekod so bile tudi slike trupel, razstavljena orodja mučenja ter obleke zapornikov. Pot sva nadaljevala v stavbo C, kjer so učilnice razdelili na zelo majhne celice, v katerih so imeli zaprte ljudi. Grozno, kako majhne so bile celice; kot kletke za živali. V zgornjem nadstropju je bila razstava fotografij švedske odprave, ki je bila v Kambodži v času kmerskega režima. Sprva so bili za kmerski režim, ampak kot je bilo razvidno iz fotografij, so jim vse skupaj pripravili kot nekakšno predstavo, kot da je vse rožnato. Zadnji del zapora predstavlja stavba D, kjer je bilo prav tako nekaj fotografij in posmrtni ostanki umorjenih - na desetine lobanj. Zapor sva zapustila z mešanimi občutki. Dobila sva vpogled v zgodovinske grozote, vendar nikakor ne moreva razumeti na eni strani voditeljev - kako lahko človeka želja po oblasti pripelje do tega, da muči in pobija lasten narod; in na drugi strani mučenih - kaj vse so morali prestati in kako je to vplivalo na preživele. S tem se je počasi zaključil zadnji dan v Phnom Penhu - v mestu, kjer se ponekod vidi precejšnja revščina; predvsem berači, ki stegujuejo roke za drobiž; otroci s košarami polnih knjig, ki jih prodajajo (vprašanje kam pride denar v resnici). Videla sva dosti zanimivih znamenitosti, opravila par dobrih nakupov in se približala boleči zgodovini države.

Lep pozdrav!

Anja & Jernej