Talisay, Subic Bay

Talisay

Vožnja do Manile z nočnim busom je trajala 9 ur. Ko sva prispela, sva ujela avtobus za Tanauan. Od tam naprej sva morala na jeepney in še pred 9. uro zjutraj prispela v Talisay. Nastanila sva se v ne preveč lepi sobi, ki ni ravno poceni. Tu se pač pozna bližina Manile. Mestece še kolikor toliko izgleda, ljudje pa so kot večina ostalih Filpincev - gledajo brez zadržkov. V hotelu je še ena belka, Nizozemka, ki je zelo visoka, še višja od Jerneja. Njo gledajo še bolj. Današnji dan sva si vzela prost za počitek, ki sva ga zelo potrebovala.
Zjutraj, po zajtrku smo bili dogovorjeni s še dvema gostoma, da skupaj najamemo čoln do vulkana Taal. Po kratki vožnji s čolnom smo prispeli do otoka sredi jezera. Tam so bili večinoma domačini in ranč ubogih konjev, katere so vztrajno ponujali za ježo do vrha. Pot ni bila pretežka, je pa bilo zelo vroče in prašno. Hodili smo približno 45 minut, ko smo prispeli do vrha, kjer smo zagledali ogromen vulkanski krater in jezero v njem. Vulkan je eden izmed najmanjših in najbolj aktivnih na svetu. Sestavlja ga 47 kraterjev in 35 vulkanskih kron. Zadnji izbruh je bil leta 1977, videni krater je nazadnje bruhal leta 1715. Bilo je zanimivo in kar nekaj časa smo uživali v razgledu. Ko smo imeli dovolj, smo se vrnili in se s čolom odpeljali nazaj. Ni nama bilo do tega, da bi posedala na sicer prijetnem balkončku, zato sva se odločila, da greva v mesto Tagaytay. Ujela sva jeepney, vendar sva malo oklevala, saj nisva bila prepričana ali za naju velja ista cena kot za ostale. Verjela sa vozniku, da velja in se stisnila na vrečo zelenjave, v že skoraj poln jeepney. Peljali se nismo zelo dolgo in na koncu sva plačala isto kot ostali. Mestece izgleda za silo OK,sploh v primerjavi z ostalimi mesti, vendar kljub temu ni nič posebnega. Pogledala sva razgled na jezero Taal, videla sva bolj malo, saj so bile v zraku meglice od vročine. Ko nisva imela več kaj za početi, sva se s triciklom vrnila nazaj. Vozniku sva zelo težko dopovedala, da ne rabiva čolna do vulkana, ker sva tam že bila. Na koncu naju je vseeno peljal do mesta, kjer bi lahko najela čoln. Tukaj je bilo vredu, samo ščurek v sobi nama ni bil všeč (ja, spet naju je obiskal) in to, da v jezeru ni bilo videti otočka kot na slikah.

Subic Bay

Talisay sva zapustila dopoldan in bila na poti večino dneva. Najprej sva malo čakala jeepney, potem še dlje bus v Tanauanu za Manilo. Čakala sva ga dolgo, čez čas je končno prišel in naju odpeljal na želeno mesto. Na njihovem terminalu sva pustila prtljago. Domačini tam kar sami pograbijo torbe in jih nesejo, potem pa nastavijo roko za napitnino. Kaj pa češ druga, kot da jim daš par pesosov. Problem je, ko jim to ni dovolj. S taksijem sva šla v Mall of Asia, kjer sva morala kupiti še par spominkov. Potem spet s taksijem po prtljago in nato še v en taksi do drugega bus terminala za Subic Bay. Tam je na srečo bus že čakal in čez nekaj časa smo se odpeljali. Vožnja je trajala kar dolgo, približno 4 ure, ker nismo šli po avtocesti. Prispeli smo v še eno grdo mesto Olongapo. Tam naju je triciklist nasral za nekaj pesosov. Med vožnjo nam je crknil motor. Ampak, ker so tukaj mojstri za take stvari, ga je voznik popravil v par minutah. Prispela sva v hotel, ki izgleda kot "kurbnhous", saj je bilo videti polno starih, grdih belcev s filipinskimi prostitutkami. Bila je že tema, predvidevala sva, da je tako v vseh ostalih hotelih, zato sva vzela sobo, ki ne izgleda slabo.
Dopoldan sva se počasi odpravila proti Ocean Adventure parku. Najprej sva morala na modri jeepney do središča mesta, nato na rumenega do vrat v Subic Bay Freeport Zone. Tam sva vzela taksi in se peljala skozi kar lepo področje, del je bilo pristanišče. Videla sva tudi veliko lepih, luksuznih vil. Ko sva prispela, sva kupila običajno vstopnico in si najprej ogledala predstavo z natreniranimi morskimi levi. Zelo sva se nasmejala, saj sta bila zelo posrečena in neverjetno ubogljiva. Znala sta vse, kar sta zahtevala trenerja; od plesa, ploskanja, igranja z žogo, do samokontrole, ki je bilo najboljši del predstave. Večjemu, samcu, je trener nastavil ribe, ki jih ni smel pojesti, dokler trener ni zaploskal. Bila sva zelo navdušena. Potem sva si ogledala akvarij in se slikala s posrečeno maskoto. Na vrsto je prišla predstava z delfini. Zelo sva uživala, ko sva gledala čudovite delfine, kako so ubogljivo skakali iz vode in delali razne trike. Prekrasne živali. Vmes so tudi ozaveščali o našem škodljivem vplivu na okolje. Po končani predstavi, so nam ponudili slikanje z delfini po razumljivi ceni. Nisva želela zamuditi te enkratne priložnosti. Ko sva prišla na vrsto, sva najprej pobožala delfina, ki je neverjento gladek. Dala sva mu ribo in se rokovala z njegovo plavutjo, potem pa nama je pomahal v slovo. Nato sva se slikala, tako da je vsak na eni sliki z roko, stegnjeno nad delfinom. Tega ne bova nikoli pozabila in vesela sva, da sva imela priložnost to doživeti. Ogledala sva si še hranjenje morskih psov, počakala sva na slike, nato pa se počasi odpravila nazaj. Zaradi prelepih delfinov, je za nama čudovit dan.

Naslednji dan sva imela naročen prevoz do mesta Angeles. Velik in hladen kombi sva imela čisto zase. Z voznikom sva se za doplačilo dogovorila, da naju odpelje direktno do letališča. Tako sva se približno eno uro peljala po avtocesti, udobno, kot že dolgo časa ne. Clark letališče je tako majhno, da imajo terminal za čakajoče potnike kar zunaj. Naslednjih 5 ur in pol sva sedela zunaj in čakala, da bo čas minil. Nekako je in šla sva na check-in, nato pa čakat na polet. Notranji terminal za odhode je bil kar OK, prostoren in klimatiziran. Par uric sva še posedela tam, nato pa se vkrcala na letalo proti Singapurju in se poslovila od Filipinov.

Lep pozdrav!

Jernej in Anja