Dumaguete, Donsol

Dumaguete

Zjutraj so naju s čolnom odpeljali do Malatapay, od koder sva morala z busom naprej do Dumaguete. Prvi bus, ki je pripeljal mimo, je bil nabito poln, drugi ni pobiral potnikov, tretji, ki sva ga dočakala je bil jeepney - najino "priljubljeno" prevozno sredstvo. Sčasoma smo spet bili natlačeni, vendar sva v slabi uri prispela v Dumaguete. Nastanila sva se v sobi s klimo, TVjem, toplim tušem in internetom, po ugodni ceni. Ogledat sva si šla katedralo in Bell Tower, ki je zgrajen iz koralnih kamnov, potem pa sva pohajkovala po mestu, ki ni tako lepo, kot so vsi pravili in kot sva pričakovala, da bo. Še eno filipinsko mesto, ki se nama zdi prenatrpano. Opazila sva tudi, da je tukaj veliko beračev in tečnih prodajalcev biserov, ki se jih ne moreš znebiti.

Naslednji dan sva si nameravala ogledati dva vulkanska jezera, pa so bili na nebu preveč grozeči oblaki, tako, da sva si premislila. Namesto tega sva preživela sproščujoč dan v Dumaguete. Mesto nama ni preveč všeč, saj je prepolno beračev, ki vztrajno stegujejo roke proti mimoidočim, pa tudi smoga in onesnaženosti je preveč. Sva pa super zadovoljna s hotelom, saj po dolgem času prija malo udobja (elektrika, topel tuš, TV, internet,...):)

Donsol

Pot iz Dumaguete do Donsola je bila dolga in precej naporna. Najprej sva imela zjutraj ladjo do Cebuja, plovba je trajala približno 4 ure. Potem sva šele zvečer imela ladjo do Masbate, zato sva se odločila, da popoldan preživiva v nakupovalnem centru, saj naju neprivlačno mesto Cebu ni nič kaj preveč mikalo. Tam sva bila nekaj ur in nisva se mogla načuditi kako gromozanski je. Znova in znova sva odkrila novo krilo stavbe, tako, da na koncu nisva več vedela, kje točno sva. Med vsemi trgovinami, nama je čas hitro minil in kmalu je bila že ura nekaj do pet, ko sva morala iti proti pristanišču. Ko sva prispela v pristanišče, so nas z busom odpeljali do 5 metrov oddaljene ladje, ker se je tam prepovedano sprehajati prosto okrog. Bilo je res smešno, saj smo se kar namučili, da smo se spravili na bus z vso prtljago, za to, da smo se potem peljali minutko. Ladja je bila dosti manjša od Super Ferry iz Manile, tudi turistični razred je bil slabši, saj je bilo manj zasebnosti. Vendar bi billo vse brez problema in čisto udobno za zdržati, če nebi v bližini naju spal nek Filipinec, ki je celo noč smrčal kot medved! Grozno, še čepki niso pomagali. Tako, da sva se zjutraj zbudila nespočita. V Masbate-u sva morala na naslednjo ladjo do Pilarja. Ob prispetju v Pilar, so naju spet napadli kam greva; enemu moškemu sva sledila, ker sva mislila, da nama želi pokazati kje je jeepney. Odpeljal naju je do tricikla, s katerim smo se dogovorili za ceno, potem pa sva morala še moškemu plačati za njegove usluge. Končno sva prispela v Donsol, ki je večji kot sva pričakovala. Ko sva se nastanila v sobi, sva se šla registrirat v turistični center za opazovanje morskih psov kitovcev (ribice, ki zrastejo do 18 metrov in tehtajo do 40 ton) . Tam sva izpolnila obrazec in si ogledala dokumentarni film. Po kosilu sva se želela namočiti v morju, pa sva si premislila, saj ni bilo ravno čisto, plaža s temno rjavim peskom, pa tudi ni privlačna. Preostanek dneva sva pisala razglednice, zvečer pa sva šla gledat kresničke. S čolnom so naju peljali po reki, do dreves, kjer se zbirajo kresničke. Bilo jih je na tisoče in drevesa so izgledala kot božične jelke. Na koncu je eden izmed čolnarjev šel do drevesa in nama jih nekaj ulovil v vrečko. Drugi ga je zafrkaval:) Malo sva jih občudovala, nato pa izpustila nazaj v naravo. Lep zaključek napornega dne.

Zjutraj ob sedmih sva šla plavat z morskimi psi kitovci. Pri turističnem centru je bilo že precej ljudi, zato naju je malo zaskrbelo ali bova sploh imela priložnost videti kakšnega. Malo sva morala počakati, da se nas je nabralo sedem za cel čoln. Na čolnu so bili poleg naju: en Anglež, dva Filipinca, ki sta se nenehno snemala s kamero in en belec s Filipinko. Nobena izmed Filipink ni znala plavati, zato so jima dali rešilni jopič (to pojasni snorklanje Azijcev v rešilnih jopičih). Nismo se dolgo peljali s čolnom, ko si je vodič na hitro obul plavutke in nam rekel naj skočimo v vodo. Ko smo zagledali prvega kita, smo za njim hitro plavali in adrenalin je bil na vrhuncu. Vsi smo se podili za njim, dokler ni izginil v globino. Potem smo šli nazaj na čoln in iskali naslednjega še kakšnih 15-20 minut. Kmalu smo bili spet v naglici; skočili smo iz čolna in divje plavali za drugim kitom. Občutek je nepopisen, najprej naju je bilo malo strah teh ogromnih živali, ko pa plavaš z njimi pa vidiš, da so nežne, lepe in mogočne. Naslednje tri ure smo tako skakali iz čolna in plavali s kiti. En trenutek sva se znašla zelo neprijetno blizu, saj sva šla v vodo za drugimi, ki so ga že opazili, midva pa še nisva vedela kje točno je. Ko sva pogledala pod vodo, sva zagledala gromozanska odprta usta in bila sva tik pred njimi (premer imajo tudi do 2 metra!). Bilo je malo grozljivo, morski pes kitovec se ni pustil motiti in se tudi ni odmaknil, zato sva po hitrem postopku odplavala stran. Vseeno pa je bilo smešno:) Čez čas, nas je večina bila od napornega plavanja v močnem toku, utrujena, zato je bil enkrat Jernej v vodi sam z vodičem in kit se jima je nastavljal kar nekaj časa. Na enem je videl tudi grdo rano od propelerja čolna. Vse skupaj smo jih videli sedem, potem pa smo bili vsi že zelo utrujeni in zaključili smo izlet. Za nama je čudovita in nepozabna izkušnja. Skoraj težko je z besedami opisati, kakšen je občutek plavati z največjo ribo na svetu. Še ena stvar, ki je ne bova nikoli pozabila. Zelo sva vesela, da sva videla kite in plavala z njimi, marsikdo pride v Donsol, pa nima te sreče. Midva sva jo imela in bilo je vredno priti sem.

Še dva posnetka, ki sva ju naredila pod vodo.





P.s.: Slike bodo čez kakšen dan ali dva.

Lp, Anja in Jernej