Objave
Najprej se opravičujeva, ker dolgo nisva posodobila bloga, ampak sva uživala na tropskem otoku odrezana od sveta.Najina pot po Mekong delti se je začela z gužvo pred Sinh Cafe (kjer sva rezervirala izlet), avtobusi so prihajali in odhajali, po osmi uri sva končno dočakala našega. Vožnja je trajala približno tri ure, ko smo prispeli v Cai Be in se vkrcali na čoln. Peljali smo se po reki, mimo čolnov, ki prodajajo razne stvari (banane, lubenice, itd.). To je bila tržnica na vodi, ki je bila manj natrpana, kot sva pričakovala. Potem smo šli na kopno in si ogledali kako delajo kokosove bonbone (ti so že na pogled izgledali zelo dobro, tako da sva kupila kar dva paketa-navadne kokosove in s čokolado), rižev papir, riževe kokice (zelo podobne koruznim) in še neko riževo sladico. Vse smo tudi dobili za poizkusiti in večina je bilo presenetljivo dobro. Potem smo šli nazaj na čoln in se odpeljali do kraja kjer smo imeli kosilo. Tam so imeli tudi krokodile in lahko si plačal za »crocodile fishing«. Midva sva samo opazovala, kako so nekateri, z mesom privezanim na vrvico dražili krokodile, dokler le-ti niso požrešno hlastnili po koščku mesa. Na koncu so nam domačini še zaigrali in zapeli njihovo tradicionalno glasbo. Šli smo nazaj na čoln, odpeljali so nas do busa, nato pa na štiri urno vožnjo do hotela v Chau Doc.
Naslednji dan smo se morali zgodaj zbuditi, saj smo šli na pot že ob sedmih zjutraj. Prtljago smo pustili v hotelu in šli peš do reke, kjer so nas čakali čolni na vesla. Po dva skupaj smo se usedli vsak na svoj čoln in odv
eslali so nas med plavajoče hiše na reki. Dobili smo vpogled na to kako živijo domačini. Hiše so zelo preproste, pred nekaterimi so se zunaj sušile ribe, imajo pa tudi visoko postavljene antene za TV. Seveda ne manjkajo psi, ki so pri vsaki hiši. Najprej smo se ustavili pri eni izmed hiš, ki je imela pod »verando« gojišče rib. Vodič je v dve odprtini na verandi vrgel hrano in ribe so ponorele. Plavale so tako divje po površini vode, da je pljuskalo daleč okrog, mi pa smo slikali kot nori J Usedli smo se nazaj v čolne in odveslali so nas do etnične manjšine Cham. Ko smo prispeli v vas, so nas njihove punčke oblegale, da naj kupimo vaflje in podobno. Tudi prodajalne za turiste imajo tam (šali in nakit), tako da nimaš pravega občutka, da si res v neki manjšinski vasici. Stanujejo v hišah oziroma kolibah na kolih, spodaj se sprehaja polno kokoši. Naslednja točka je bil ogled Lady Chua Xu templja, kjer je veliko domačinov darovalo cele pečene prašiče. Nazaj do busa smo šli mimo tržnice ob cesti, kjer so prodajali meso rečnih živali. Spraševala sva se, koliko je to sploh zdravo jesti, tudi za njih, saj meso stoji na vročini, po njem pa se pasejo muhe. Odpeljali so nas še do farme krokodilov v Thot Not, kjer smo videli ogromno (smrdečih) krokodilov, ki jih imajo za predelavo mesa. Lenobno se sončijo na soncu, ne vedoč kaj jih čaka. Tam smo pojedli kosilo. Krokodiljega mesa sva se izognila, jedla sva riž in kuhano mešano zelenjavo. To je bil zaključek dneva, saj smo se odpeljali samo še do hotela v Can Tho, kamor smo prispeli še pred tretjo uro popoldan. V načrtu je bil še ogled mošeje, katere pa nismo videli. Vsaj zjutraj bi nas pustili dlje spatiJ V Can Tho sva šla v supermarket, ki je na vrhu imel igralnico, Igrala sva namizni hokej in očitno bila prava atrakcija za domačine, saj se jih je okoli mize nabralo kar nekaj. Zvečer sva šla ven poiskat restavracijo in spet sva na poti privlačila dosti pogledov in pozdravov majhnih otrok. Mesto je kar urejeno in moderno, polno trgovin, ljudje so lepše oblečeni. Predvidevava, da so tu bogatejši sloji.
Tudi zadnji dan
izleta se je začel zelo zgodaj. Ob sedmih zjutraj smo že bili na busu. Odpeljali se nismo daleč, ko so nas spet posedli v čolne-tokrat malo večje, motorne in za več ljudi. Pluli smo po reki skozi Cai Rang plavajočo tržnico. Na začetku je do nas prišel čoln z moškim in majhnim fantkom, ki sta prodajala pijačo. Potem je bilo še za videti par čolnov, ki prodajajo večinoma sadje, izgledalo pa je tudi kot da ljudje živijo na teh čolnih. Nekaj časa smo tako pluli po tržnici, nato pa se še odpeljali še do neke vasice, ki je bila tik ob reki v gostem zelenju. Narava je bila zelo lepa, tam kjer so bile hiše, nas je skoraj vsepovsod mahajoče pozdravil najmanj en majhen otrok s prikupnim »Hello«. Nato smo se odpeljali do sadnih nasadov, kjer smo se naprej sprehodili mimo mandarin in ostalega tropskega sadja, dobili pa smo tudi za poskusit banane, papajo, mango, ananas in še neko nepoznano sadje. Kasneje smo se odpeljali še do tovarne riža, kjer poteka zelo preprosta predelava riža, brez modernih strojev. Sprehodili smo se skozi majhno vasico do avtobusa, ki nas je odpeljal do mesta Can Tho, tam pa se je za naju in še tri punce izlet končal, saj smo bili namenjeni v Rach Gio (za trajekt do otoka Phu Quoc). Kupili smo karte in stlačili so nas v minibus. Sedela sva čisto zadaj, bilo je vroče in tesno saj so tu vse stvari prirejene za Azijce, ki so dosti manjši od nas. Po manj kot treh urah smo prispeli v Rach Gio. Komaj smo se spravili iz busa, potem pa nisva vedela kam naprej. Nekaj jih je imelo dogovorjen kombi in ena Američanka naju je spravila zraven. Spet smo bili zelo natlačeni v kombiju, ko smo končno prispeli do hotela, kjer pa nisva imela sreče, saj je bilo vse polno. Šla sva do naslednjega in se prepotena končno nastanila v sobi. Jernej je skočil še po karte za trajekt, zvečer pa sva šla pogledat ven če bi našla kakšno pametno restavracijo. Po pričakovanjih nisva našla nič pametnega, saj to mesto ni turistično, tisti turisti, ki jih srečaš pa so tako kot midva, na čakanju za trajekt za eno noč. Ljudje niso vsiljivi, znajo zelo malo ali nič angleško, celo tukaj mahajo majhni in malo večji otroci, pa tudi odrasli. Vtisi o izletu po delti reke Mekong so dobri, saj sva dobila vpogled v preprosto življenje ljudi ob reki, pa tudi dosti zanimivih stvari sva videla.
Zjutraj sva šla iz Rach Gie na trajekt za otok Phu Quoc. Trajekt je bil bolj moderen čoln, ki je peljal zelo hitro. Pot je trajala dve in pol uri in je minila kar v redu, z izjemo zelo pone
umljajočega in zelo glasnega filma, ki so ga predvajali med vožnjo. Ko smo prispeli na otok, nas je v pristanišču pričakala množica domačinov (prevozi, prodajalci, …). Dobro, da sva midva že imela dogovorjen prevoz in tako sva se poleg štirih Avstrijcev odpeljala do resorta. Ko sva prispela v My Lan resort, sva najprej morala počakati kar nekaj časa, da so nama pripravili bungalov. Šla sva do plaže in zagledala prelep prizor – turkizno morje in bela peščena plaža. Podobno kot tajski otok Lipe. Bungalov je zelo preprost, lesena hiška s posteljo, omaro in ventilatorjem, kopalnica pa je od zunaj zazidana, z mrzlim tušem in grdo WC školjko. Takšnih kopalnic sva navajena že iz Tajske, vendar nama vseeno niso všeč. Preostanek dneva sva šla poležavat na plažo. Tukaj sicer ni veliko ljudi, saj je to, poleg nedokončanega novega hotela, edini resort na plaži Bai Sao, so pa popoldan pripeljali na plažo izletnike iz drugih krajev. Zvečer se vse umiri in v restavraciji na plaži, so samo še turisti iz My Lan. Zvečer sva bila malo nervozna, kako bova šla spat, saj sva v bungalovu videla dve žabi in velikega kuščarja. Tudi obisk WC-ja je bil, kot v grozljivki J. Nekako sva se spravila v posteljo, vendar noč ni bila mirna. Kljub čepkom v ušesih sva slišala zelo glasno regljanje žabe, sredi noči pa naju je zbudil tudi močan dež. Nekako sva »prespala« noč, naslednje jutro pa šla spet uživat na plažo.
Potem sva še en dan poležavala na plaži, naslednji dan pa najela motor. Odpeljala sva v bolj turističen del otoka-Duong Dong. Pot do tja je bila zanimiva, saj sva precejšen del poti prevozila po prašni cesti in na koncu bila še sama čisto rdeča od prahu. V mestu sva najprej šla na internet, potem pa se odpeljala iskat neke slapove, namesto katerih sva našla samo jez. Kupiti sva morala tudi karte za trajekt iz otoka, zato sva se odpeljala v Ham Ninh, ki naj bi bilo pristanišče za ladje, našla pa sva le majhen kraj z majhno tržnico in ozkim pomolom (veliko premajhnim za večje ladje). Potem naju je nek turist usmeril na drugo pot (ki je sama nebi našla) in pripeljala sva se v pravi kraj kjer sva kupila karte za trajekt. Vrnila sva se nazaj v Duong Dong za internet, prigrizke, klic v Kambodžo, kosilo, nato pa se počasi odpeljala nazaj v Bai Sao. Na poti sva se še ustavila ob Long Beach in našla naplavljeno morsko zvedzo. Bila je dokaj velika, skrčena in precej neprivlačna. V resort sva se vrnila prašna in razbolelih riti od trdega sedeža na motorju. Po večerji sva šla še malo posedet na verando nato pa spat. Ponoči sva se zbudila za WC in v školjki našla žabo, nato pa jo še dobre pol ure spravljala ven. Tu je vsaka noč »pestra«, saj se sploh ne moreva dobro spočiti, ker naju nočne živali z njihovimi obiski neprestano zbujajo (žabe, kuščarji in neka žival podobna podgani).
Tukaj sva tudi rezervirala izlet snorklanja in ribarjenja. Dan se je začel slabo, saj je Jernej zbolel, na zajtrk sva čakala dolgo in ga nazadnje sploh nisva dočakala pa še veter je zelo pihal in prinesel Jerneju na majico velikega tropskega hrošča. Dvajset minut prepozno sva dočakala dva motorja, ki sta naju odpeljala do kombija kamor, so naju komaj natlačili. Odpeljali so nas do pristanišča, nato pa sva se pridružila skupini približno petnajstih ljudi. Ladja je bila kar OK, saj je bila prostorna, bilo
je tudi dovolj sence. Velika neprijetnost je bil zelo močan veter. Prva postojanka je bilo ribarjenje. Vsak je dobil na krogec napeljan laks z vabo. Ulovil ni nihče ničesar. Naslednja postojanka je bilo snorklanje, ki ga je Anja zaradi mrzlega vetra izpustila, Jernej pa je videl le uboge uničene korale brez rib. Tam je bilo tudi kosilo, ki sva se ga izognila zaradi zdravja in ne preveč lepe kuhinje. Ustavili smo se še za zadnje snorklanje, kjer je bilo več lepših koral. Izlet je bil bolj ubog, predvsem zaradi vremena, saj naju je zelo na zeblo,pa tudi zaradi splošnega počutja.
Predzadnji dan na otoku je bil precej vetroven, zato se nisva mogla nič kopati, zadnji dan pa se je veter na najino srečo precej umiril, tako da sva se po dopoldanskem pakiranju lahko še zadnjič kopala v Vietnamskem morju. Tukaj sva se imela kar fino. Plaža je rajska v lepem dnevu brez vetra, ko je vetrovno je malo manj lepa. Tudi ambient v resortu je prijeten. Bungalovi so simpatični na pogled, ko nekaj časa preživiš v njih, postanejo manj simpatični (predvsem zaradi nočnih obiskovalcev). Elektriko so redno izklopili vsako noč, pa tudi vode je občasno zmanjkalo (enkrat celo med Anjinim tuširanjem). Osebje je zelo leno in večkrat sva čakala na postrežbo zelo dolgo časa. Kljub temu sva se tukaj imela super, sedem dni je bilo ravno dovolj. Z uživanjem na Phu Quoc se počasi zaključuje najina pot po Vietnamu.
Z lepimi pozdravi,
Anja in Jernej
Naslednji dan smo se morali zgodaj zbuditi, saj smo šli na pot že ob sedmih zjutraj. Prtljago smo pustili v hotelu in šli peš do reke, kjer so nas čakali čolni na vesla. Po dva skupaj smo se usedli vsak na svoj čoln in odv
eslali so nas med plavajoče hiše na reki. Dobili smo vpogled na to kako živijo domačini. Hiše so zelo preproste, pred nekaterimi so se zunaj sušile ribe, imajo pa tudi visoko postavljene antene za TV. Seveda ne manjkajo psi, ki so pri vsaki hiši. Najprej smo se ustavili pri eni izmed hiš, ki je imela pod »verando« gojišče rib. Vodič je v dve odprtini na verandi vrgel hrano in ribe so ponorele. Plavale so tako divje po površini vode, da je pljuskalo daleč okrog, mi pa smo slikali kot nori J Usedli smo se nazaj v čolne in odveslali so nas do etnične manjšine Cham. Ko smo prispeli v vas, so nas njihove punčke oblegale, da naj kupimo vaflje in podobno. Tudi prodajalne za turiste imajo tam (šali in nakit), tako da nimaš pravega občutka, da si res v neki manjšinski vasici. Stanujejo v hišah oziroma kolibah na kolih, spodaj se sprehaja polno kokoši. Naslednja točka je bil ogled Lady Chua Xu templja, kjer je veliko domačinov darovalo cele pečene prašiče. Nazaj do busa smo šli mimo tržnice ob cesti, kjer so prodajali meso rečnih živali. Spraševala sva se, koliko je to sploh zdravo jesti, tudi za njih, saj meso stoji na vročini, po njem pa se pasejo muhe. Odpeljali so nas še do farme krokodilov v Thot Not, kjer smo videli ogromno (smrdečih) krokodilov, ki jih imajo za predelavo mesa. Lenobno se sončijo na soncu, ne vedoč kaj jih čaka. Tam smo pojedli kosilo. Krokodiljega mesa sva se izognila, jedla sva riž in kuhano mešano zelenjavo. To je bil zaključek dneva, saj smo se odpeljali samo še do hotela v Can Tho, kamor smo prispeli še pred tretjo uro popoldan. V načrtu je bil še ogled mošeje, katere pa nismo videli. Vsaj zjutraj bi nas pustili dlje spatiJ V Can Tho sva šla v supermarket, ki je na vrhu imel igralnico, Igrala sva namizni hokej in očitno bila prava atrakcija za domačine, saj se jih je okoli mize nabralo kar nekaj. Zvečer sva šla ven poiskat restavracijo in spet sva na poti privlačila dosti pogledov in pozdravov majhnih otrok. Mesto je kar urejeno in moderno, polno trgovin, ljudje so lepše oblečeni. Predvidevava, da so tu bogatejši sloji.Tudi zadnji dan
izleta se je začel zelo zgodaj. Ob sedmih zjutraj smo že bili na busu. Odpeljali se nismo daleč, ko so nas spet posedli v čolne-tokrat malo večje, motorne in za več ljudi. Pluli smo po reki skozi Cai Rang plavajočo tržnico. Na začetku je do nas prišel čoln z moškim in majhnim fantkom, ki sta prodajala pijačo. Potem je bilo še za videti par čolnov, ki prodajajo večinoma sadje, izgledalo pa je tudi kot da ljudje živijo na teh čolnih. Nekaj časa smo tako pluli po tržnici, nato pa se še odpeljali še do neke vasice, ki je bila tik ob reki v gostem zelenju. Narava je bila zelo lepa, tam kjer so bile hiše, nas je skoraj vsepovsod mahajoče pozdravil najmanj en majhen otrok s prikupnim »Hello«. Nato smo se odpeljali do sadnih nasadov, kjer smo se naprej sprehodili mimo mandarin in ostalega tropskega sadja, dobili pa smo tudi za poskusit banane, papajo, mango, ananas in še neko nepoznano sadje. Kasneje smo se odpeljali še do tovarne riža, kjer poteka zelo preprosta predelava riža, brez modernih strojev. Sprehodili smo se skozi majhno vasico do avtobusa, ki nas je odpeljal do mesta Can Tho, tam pa se je za naju in še tri punce izlet končal, saj smo bili namenjeni v Rach Gio (za trajekt do otoka Phu Quoc). Kupili smo karte in stlačili so nas v minibus. Sedela sva čisto zadaj, bilo je vroče in tesno saj so tu vse stvari prirejene za Azijce, ki so dosti manjši od nas. Po manj kot treh urah smo prispeli v Rach Gio. Komaj smo se spravili iz busa, potem pa nisva vedela kam naprej. Nekaj jih je imelo dogovorjen kombi in ena Američanka naju je spravila zraven. Spet smo bili zelo natlačeni v kombiju, ko smo končno prispeli do hotela, kjer pa nisva imela sreče, saj je bilo vse polno. Šla sva do naslednjega in se prepotena končno nastanila v sobi. Jernej je skočil še po karte za trajekt, zvečer pa sva šla pogledat ven če bi našla kakšno pametno restavracijo. Po pričakovanjih nisva našla nič pametnega, saj to mesto ni turistično, tisti turisti, ki jih srečaš pa so tako kot midva, na čakanju za trajekt za eno noč. Ljudje niso vsiljivi, znajo zelo malo ali nič angleško, celo tukaj mahajo majhni in malo večji otroci, pa tudi odrasli. Vtisi o izletu po delti reke Mekong so dobri, saj sva dobila vpogled v preprosto življenje ljudi ob reki, pa tudi dosti zanimivih stvari sva videla.Zjutraj sva šla iz Rach Gie na trajekt za otok Phu Quoc. Trajekt je bil bolj moderen čoln, ki je peljal zelo hitro. Pot je trajala dve in pol uri in je minila kar v redu, z izjemo zelo pone
umljajočega in zelo glasnega filma, ki so ga predvajali med vožnjo. Ko smo prispeli na otok, nas je v pristanišču pričakala množica domačinov (prevozi, prodajalci, …). Dobro, da sva midva že imela dogovorjen prevoz in tako sva se poleg štirih Avstrijcev odpeljala do resorta. Ko sva prispela v My Lan resort, sva najprej morala počakati kar nekaj časa, da so nama pripravili bungalov. Šla sva do plaže in zagledala prelep prizor – turkizno morje in bela peščena plaža. Podobno kot tajski otok Lipe. Bungalov je zelo preprost, lesena hiška s posteljo, omaro in ventilatorjem, kopalnica pa je od zunaj zazidana, z mrzlim tušem in grdo WC školjko. Takšnih kopalnic sva navajena že iz Tajske, vendar nama vseeno niso všeč. Preostanek dneva sva šla poležavat na plažo. Tukaj sicer ni veliko ljudi, saj je to, poleg nedokončanega novega hotela, edini resort na plaži Bai Sao, so pa popoldan pripeljali na plažo izletnike iz drugih krajev. Zvečer se vse umiri in v restavraciji na plaži, so samo še turisti iz My Lan. Zvečer sva bila malo nervozna, kako bova šla spat, saj sva v bungalovu videla dve žabi in velikega kuščarja. Tudi obisk WC-ja je bil, kot v grozljivki J. Nekako sva se spravila v posteljo, vendar noč ni bila mirna. Kljub čepkom v ušesih sva slišala zelo glasno regljanje žabe, sredi noči pa naju je zbudil tudi močan dež. Nekako sva »prespala« noč, naslednje jutro pa šla spet uživat na plažo.Potem sva še en dan poležavala na plaži, naslednji dan pa najela motor. Odpeljala sva v bolj turističen del otoka-Duong Dong. Pot do tja je bila zanimiva, saj sva precejšen del poti prevozila po prašni cesti in na koncu bila še sama čisto rdeča od prahu. V mestu sva najprej šla na internet, potem pa se odpeljala iskat neke slapove, namesto katerih sva našla samo jez. Kupiti sva morala tudi karte za trajekt iz otoka, zato sva se odpeljala v Ham Ninh, ki naj bi bilo pristanišče za ladje, našla pa sva le majhen kraj z majhno tržnico in ozkim pomolom (veliko premajhnim za večje ladje). Potem naju je nek turist usmeril na drugo pot (ki je sama nebi našla) in pripeljala sva se v pravi kraj kjer sva kupila karte za trajekt. Vrnila sva se nazaj v Duong Dong za internet, prigrizke, klic v Kambodžo, kosilo, nato pa se počasi odpeljala nazaj v Bai Sao. Na poti sva se še ustavila ob Long Beach in našla naplavljeno morsko zvedzo. Bila je dokaj velika, skrčena in precej neprivlačna. V resort sva se vrnila prašna in razbolelih riti od trdega sedeža na motorju. Po večerji sva šla še malo posedet na verando nato pa spat. Ponoči sva se zbudila za WC in v školjki našla žabo, nato pa jo še dobre pol ure spravljala ven. Tu je vsaka noč »pestra«, saj se sploh ne moreva dobro spočiti, ker naju nočne živali z njihovimi obiski neprestano zbujajo (žabe, kuščarji in neka žival podobna podgani).
Tukaj sva tudi rezervirala izlet snorklanja in ribarjenja. Dan se je začel slabo, saj je Jernej zbolel, na zajtrk sva čakala dolgo in ga nazadnje sploh nisva dočakala pa še veter je zelo pihal in prinesel Jerneju na majico velikega tropskega hrošča. Dvajset minut prepozno sva dočakala dva motorja, ki sta naju odpeljala do kombija kamor, so naju komaj natlačili. Odpeljali so nas do pristanišča, nato pa sva se pridružila skupini približno petnajstih ljudi. Ladja je bila kar OK, saj je bila prostorna, bilo
je tudi dovolj sence. Velika neprijetnost je bil zelo močan veter. Prva postojanka je bilo ribarjenje. Vsak je dobil na krogec napeljan laks z vabo. Ulovil ni nihče ničesar. Naslednja postojanka je bilo snorklanje, ki ga je Anja zaradi mrzlega vetra izpustila, Jernej pa je videl le uboge uničene korale brez rib. Tam je bilo tudi kosilo, ki sva se ga izognila zaradi zdravja in ne preveč lepe kuhinje. Ustavili smo se še za zadnje snorklanje, kjer je bilo več lepših koral. Izlet je bil bolj ubog, predvsem zaradi vremena, saj naju je zelo na zeblo,pa tudi zaradi splošnega počutja.Predzadnji dan na otoku je bil precej vetroven, zato se nisva mogla nič kopati, zadnji dan pa se je veter na najino srečo precej umiril, tako da sva se po dopoldanskem pakiranju lahko še zadnjič kopala v Vietnamskem morju. Tukaj sva se imela kar fino. Plaža je rajska v lepem dnevu brez vetra, ko je vetrovno je malo manj lepa. Tudi ambient v resortu je prijeten. Bungalovi so simpatični na pogled, ko nekaj časa preživiš v njih, postanejo manj simpatični (predvsem zaradi nočnih obiskovalcev). Elektriko so redno izklopili vsako noč, pa tudi vode je občasno zmanjkalo (enkrat celo med Anjinim tuširanjem). Osebje je zelo leno in večkrat sva čakala na postrežbo zelo dolgo časa. Kljub temu sva se tukaj imela super, sedem dni je bilo ravno dovolj. Z uživanjem na Phu Quoc se počasi zaključuje najina pot po Vietnamu.
Z lepimi pozdravi,
Anja in Jernej
0 komentarji:
Objavite komentar