Kambodža – Kampot

Iz otoka Phu Quoc sva se najprej odpeljala s čolnom v Rach Gio. Čoln je bil hiter, isto kot zadnjič, vendar precej manjši, zato se je močneje čutilo zibanje. Začelo se je z deljenjem vrečk za bruhanje in tablet proti slabosti. Bila sva v skrbeh kaj nas čaka, pa niti še izpluli nismo. Vreme je bilo vetrovno in morje razburkano. Vožnja je bila kar divja, premetavalo nas je precej, vendar sva pričakovala, da bo huje. Je pa veliko Vietnamcev bruhalo in takoj nama je bilo jasno, čemu so delili vrečke. Končno smo pripluli v pristanišče, kjer sva kupila karte za minibus, s katerim smo se odpeljali v Ha Tien – obmejno mesto. Na busu sta bila tudi dva Belgijca in skupaj smo se dogovorili z motoristi, da so nas odpeljali čez mejo in do Kampota. Na meji je bilo zanimivo in manj napeto, kot sva pričakovala. Pregledali so nam vize, izpolnjevali smo razne obrazce, pokazati smo morali tudi cepilni kartonček (Belgijec ga ni imel in zaračunali so mu en dolar). Na kamboški strani meje so vzeli Jernejev potni list, ga dolgo gledali in ugotavljali kje je Slovenija. Po kratki geografski razlagi, pa je carinik želel imeti naš denar za spomin. Žal nisva imela nobenega evra, so pa naju nasmejali. Potem nas je čakala še 2-urna vožnja čez kamboško podeželje do Kampota. Cesta je bila na začetku bolj uboga in prašna, pred mestom pa normalna. Okolica je bila čudovita in prav prijetno se je bilo peljati skozi neskončna riževa polja in preproste kamboške vasi. Ko sva prispela v Kampot, sva se nastanila v prijetnem hotelčku, ki ga vodi malo poseben, ampak zelo prijazen Irec Ben. Ob večerji dveh velikih margarit, sva izvedela slabo novico, da izlet na Bokor Hill Station odpade, saj je cesta zaradi prenove zaprta. To naju je zelo razočaralo, saj je bil to eden izmed glavnih razlogov, da sva prišla v ta kraj.

Naslednji dan nama je, zaradi odpovedi izleta, preostalo pohajkovanje po mestu. Kampot je zelo prijetno mesto, čeprav izgleda precej bolj ubogo, kot marsikatero Vietnamsko mesto (Kambodža je ena izmed revnejših Azijskih držav). Ljudje so tu prijazni in nič vsiljivi, pa tudi angleško govorijo veliko bolje, kot Vietnamci. Popoldan sva šla pogledat jamo Phnom Chhnork. S tuk-tukom sva se peljala del poti po zbetonirani cesti, del pa po prašni vaški. Vsepovsod so nama mahali otroci, Jernej pa je privlačil marsikateri ženski pogled. Ko sva prispela tja, so do naju pridirjali otroci in se nama ponudili za vodiče. Rekla sva, da ne potrebujeva, vendar so kar šli z nama. Bili so trije fantje, stari 14, 15 in 16 let, izgledali pa so stari od 8 do 12 let. Dva sta govorila dobro angleško. Na začetku poti, so nama pokazali kosti od ljudi, ki so jih pobili v času vojne. Potem smo malo hodili peš, mimo riževih polj. Do jame smo šli po stopnicah, na vrhu sva zagledala čudovit razgled na polja. Pred jamo sva videla v kamen naravno oblikovane podobe živali; slona, krokodila, orla, kravo. V jami je bil ohranjen majhen tempelj, iz še pred časa Angkor Wata. Potem so naju fantje skozi drugi del jame odpeljali nazaj. Pot je bila zanimiva, saj smo dosti plezali, potrebno pa je bilo kar nekaj previdnosti. Tukaj sva se zavedla, da so mladi vodiči kar dobra ideja (pa tudi baterija), saj tam sama dva že nebi šla plezat. Notri sva videla tudi speče netopirje. Potem sva šla še nazaj po stopnicah slikat prelep razgled na polja. Anja je od fantov dobila tudi rožo v lase in skupaj smo se nasmejali. S prijetnim izletom, sva zadovoljna zaključila bivanje v mirnem in sproščenem mestecu Kampot.

Pozdrav od obeh.

Anja in Jernej