Sihanoukville in Koh Rong Saloem

V Sihanoukville sva prispela z minibusom, ki naju je pripeljal do želenega hotela. Pogledat sva šla do obale, kar sva videla nama ni bilo všeč. Morje je bilo sicer lepo; prijetna, čista in mirna voda. Toda na plaži stotine ljudi na kupu. Eden zraven drugega, v ozadju vrste restavracij in barov. Po vrhu vsega, pa je bilo videti tudi nekaj beračev in otrok – prodajalcev nakita, ki so vztrajno čakali pri posameznih ležalnikih. Skratka tipičen ambient, ki je čisto mimo najinega okusa. Preverila sva še rezervacijo za Lazy Beach na Koh Rong Saloem, zvečer pa odšla na ne ravno poceni večerjo. Vsak dan bolj ugotavljava, da je Kambodža zelo draga, precej bolj kot Vietnam. Kar pa od ene izmed najrevnejših držav v JV Aziji, nisva pričakovala. Pač predvidevaš, da bo v revni državi vse zelo poceni, ampak sva se očitno zmotila. Po cesti je videti tudi dosti luksuznih avtomobilov. Verjetno je tako, tisti ki so revni imajo zelo malo, tistih nekaj bogatih, pa ima zelo veliko. Sicer je pa mesto kar všečno, prostorno in z veliko manj prometa kot na Vietnamskih cestah.
Naslednji dan sva se s tuk-tukom odpeljala do plaže Otres, ki je oddaljena 5 km iz mesta. Plaža nama je bila veliko bolj všeč, kot včerajšnja Serendipity – daljša in bolj prazna. Našla sva si senčko pod boriči in tam uživala večino dneva. Vmes so ribiči na plažo pripeljali ulov, nek razcapan fant se je prišel igrat v najino bližino, mimo pa se je sprehodilo tudi par prodajalcev sadja.
Zadnja dva dneva nisva počela nič posebnega, zaradi Jernejevega slabega počutja, nato pa sva končno dočakala dan odhoda na Lazy Beach. Na plaži Serendipity so najine torbe dali v plastično škatlo, midva pa sva morala v vodo do prsi, da sva lahko šla na čoln. Čoln je bil preprost ribiški, voznik je občasno dremal in se zbujal, da je popravil smer. Čez dve uri naju je na otoku, z osvežilno pijačo, sprejel angleški lastnik. Prvi vtis je bil, da ime plaže pove vse. Tukaj je 10 bungalovov in komaj je bilo za videti koga na plaži, pravzaprav skoraj nikogar. Kot sva malo kasneje ugotovila, je večina bila zleknjena v visečih mrežah, na svojih verandah. Bungalov je bil super, z dvema velikima posteljama, kopalnica pa je bila večja, lepša in bolj svetla kot zadnjič. Na verandi sta bili dve klopci in viseči mreži. Skratka prostor za uživanje in ko si rečeš, da nič več ne potrebuješ. Po besedah lastnika, sva bila tukaj komaj drugi slovenski par.
Dopoldne sva šla z maskami raziskovat podvodno življenje (snorklat). Plavala sva kar daleč, saj dlje kot greš, lepše so korale, tudi rib je bilo kar dosti za videti. Snorklanje je tukaj zelo lepo, velika prednost pa je, da je v bližini plaže. Potem sva ob bananinem šejku, šla lenarit v bungalov v viseče mreže.
Naslednje dni sva uživala – malo v bungalovu, malo na plaži, pa tudi v restavraciji (hrana je bila res božanska in obilna). Enkrat sva med sprehodom po plaži videla tudi opice, ki so stalne prebivalke na tem otoku.
Predzadnji dan sva užila še bolj kot ponavadi. Dopoldan sva malo snorklala, popoldan pa šla na drugo stran otoka pogledat še eno plažo. Pot je bila zanimiva, saj sva hodila čez tapravo in na začetku, kar gosto džunglo. Celo pot so naju spremljali zvoki živali, tudi ovijalk je bilo polno, tako da sva bila še posebej pozorna, da ne bi stopila ali se dotaknila kakšne kače (podobnost je velika). Sčasoma se je pot razširila in hodila sva lažje in tudi bolj sproščeno. Srečala sva par sosedov iz bungalovov in vsi so potrdili, da je plaža čudovita. Prečkala sva še ogromno lužo in čez nekaj trenutkov se nama je odprl čudovit pogled na prelepo plažo. Turkizno morje in snežno bela peščena plaža. Nepozabno. Celo lepše od tajskega otoka Lipe, saj je plaža večja, turkizna barva morja pa sega daleč naprej. Kopala, sončila in slikala sva se tam dobre tri ure in nisva se zavedala, kako je čas odbrzel mimo. Potem sva počasi morala nazaj, saj nisva želela hoditi skozi džunglo po temi.
Zadnji polni dan na Lazy Beach naju je zgodaj zjutraj prebudil dež. Vse je bilo mokro, dež je občasno padal kar močno, nad morjem so bile meglice. Celo dopoldne sva čakala na verandi, da se vreme izboljša in počasi se tudi je, tako da sva lahko še zadnji dan izkoristila za malo sončenja in kopanja. Škoda samo, da zjutraj ni bilo lepo in nisva mogla iti na rajsko plažo na drugo stran otoka. Kljub vsemu, sva tukaj preživela 5 čudovitih in lenobnih dni.

Uživantski pozdrav!

Anja in Jernej.

Kambodža – Kampot

Iz otoka Phu Quoc sva se najprej odpeljala s čolnom v Rach Gio. Čoln je bil hiter, isto kot zadnjič, vendar precej manjši, zato se je močneje čutilo zibanje. Začelo se je z deljenjem vrečk za bruhanje in tablet proti slabosti. Bila sva v skrbeh kaj nas čaka, pa niti še izpluli nismo. Vreme je bilo vetrovno in morje razburkano. Vožnja je bila kar divja, premetavalo nas je precej, vendar sva pričakovala, da bo huje. Je pa veliko Vietnamcev bruhalo in takoj nama je bilo jasno, čemu so delili vrečke. Končno smo pripluli v pristanišče, kjer sva kupila karte za minibus, s katerim smo se odpeljali v Ha Tien – obmejno mesto. Na busu sta bila tudi dva Belgijca in skupaj smo se dogovorili z motoristi, da so nas odpeljali čez mejo in do Kampota. Na meji je bilo zanimivo in manj napeto, kot sva pričakovala. Pregledali so nam vize, izpolnjevali smo razne obrazce, pokazati smo morali tudi cepilni kartonček (Belgijec ga ni imel in zaračunali so mu en dolar). Na kamboški strani meje so vzeli Jernejev potni list, ga dolgo gledali in ugotavljali kje je Slovenija. Po kratki geografski razlagi, pa je carinik želel imeti naš denar za spomin. Žal nisva imela nobenega evra, so pa naju nasmejali. Potem nas je čakala še 2-urna vožnja čez kamboško podeželje do Kampota. Cesta je bila na začetku bolj uboga in prašna, pred mestom pa normalna. Okolica je bila čudovita in prav prijetno se je bilo peljati skozi neskončna riževa polja in preproste kamboške vasi. Ko sva prispela v Kampot, sva se nastanila v prijetnem hotelčku, ki ga vodi malo poseben, ampak zelo prijazen Irec Ben. Ob večerji dveh velikih margarit, sva izvedela slabo novico, da izlet na Bokor Hill Station odpade, saj je cesta zaradi prenove zaprta. To naju je zelo razočaralo, saj je bil to eden izmed glavnih razlogov, da sva prišla v ta kraj.

Naslednji dan nama je, zaradi odpovedi izleta, preostalo pohajkovanje po mestu. Kampot je zelo prijetno mesto, čeprav izgleda precej bolj ubogo, kot marsikatero Vietnamsko mesto (Kambodža je ena izmed revnejših Azijskih držav). Ljudje so tu prijazni in nič vsiljivi, pa tudi angleško govorijo veliko bolje, kot Vietnamci. Popoldan sva šla pogledat jamo Phnom Chhnork. S tuk-tukom sva se peljala del poti po zbetonirani cesti, del pa po prašni vaški. Vsepovsod so nama mahali otroci, Jernej pa je privlačil marsikateri ženski pogled. Ko sva prispela tja, so do naju pridirjali otroci in se nama ponudili za vodiče. Rekla sva, da ne potrebujeva, vendar so kar šli z nama. Bili so trije fantje, stari 14, 15 in 16 let, izgledali pa so stari od 8 do 12 let. Dva sta govorila dobro angleško. Na začetku poti, so nama pokazali kosti od ljudi, ki so jih pobili v času vojne. Potem smo malo hodili peš, mimo riževih polj. Do jame smo šli po stopnicah, na vrhu sva zagledala čudovit razgled na polja. Pred jamo sva videla v kamen naravno oblikovane podobe živali; slona, krokodila, orla, kravo. V jami je bil ohranjen majhen tempelj, iz še pred časa Angkor Wata. Potem so naju fantje skozi drugi del jame odpeljali nazaj. Pot je bila zanimiva, saj smo dosti plezali, potrebno pa je bilo kar nekaj previdnosti. Tukaj sva se zavedla, da so mladi vodiči kar dobra ideja (pa tudi baterija), saj tam sama dva že nebi šla plezat. Notri sva videla tudi speče netopirje. Potem sva šla še nazaj po stopnicah slikat prelep razgled na polja. Anja je od fantov dobila tudi rožo v lase in skupaj smo se nasmejali. S prijetnim izletom, sva zadovoljna zaključila bivanje v mirnem in sproščenem mestecu Kampot.

Pozdrav od obeh.

Anja in Jernej

Vtisi Vietnam

Vietnam zapuščava bogatejša za nova doživetja in spoznanja o tej lepi deželi. Ima veliko naravnih lepot, ki jih je bilo vredno videti.
Od kaotičnega Hanoia, do tropskega otoka Phu Quoc, nama bodo v lepem spominu najbolj ostali plovba po Halong Bay in v Tam Coc, čudovite sipine v Mui Ne, izlet po Mekong delti in plaža Bai Sao na Phu Quoc v nevetrovnem dnevu.
Pri hrani sva imela nekaj težav, saj sva oba zelo izbirčna in se izogibava nepoznanim jedem, vseeno pa nama je uspelo poizkusiti njihove spomladanske zavitke (Anji so bili všeč), solato iz zelenjave in zelišč v bananinem listu, dober okus rižu pa da sojina omaka. Od piva sva pila samo Tigerja, priložnost sva imela poiskusiti tudi riževo vino, ki je zelo grenko. Pravijo, da je Vietnamska kuhinja ena izmed boljših, vendar midva žal nisva kulinarična avanturista. Sva se pa naučila jesti s palčkami.
O ljudeh sva dobila mešane občutke. S prva so naredili zelo dober vtis, s časoma pa sva ugotovila kaj se skriva za to prijaznostjo. Marsikje so začeli pogovor, ki se je dalje razvil v poizkus prodaje česarkoli (ponavadi po previsokih cenah). Opazila sva tudi, da bi mnogi zaračunali visoko ceno za slabo storitev. Vseeno pa ne bova pozabila mnogih prijaznih pozdravov in nasmehov, predvsem majhnih otrok in šolarjev, ki so nama veselo mahali, ko sva se mimo njih peljala na motorju. Prijaznost sva začutila tudi večkrat na ulici, ko sva izgubljeno gledala v zemljevid, marsikdo pa je kar sam pristopil in nama pomagal.
Presenetilo naju je tudi število turistov, saj jih je bilo kar precej na vseh obiskanih točkah, od mladih in starih, do družin z majhnimi otroci.
Vietnam je čudovita dežela, vredna obiska in novih spoznanj, dobila sva več kot sva pričakovala.

Povprečni dnevni stroški za dve osebi v Vietnamu so bili 38 EUR (vključno s prevozi, prenočišči, hrano, izleti, spominki...). Lahko bi se dalo preživeti tudi s kakšnim eurom manj, ampak nisva prišla sem škrtarit in spat v največje luknje:)

Mekong Delta in otok Phu Quoc

Najprej se opravičujeva, ker dolgo nisva posodobila bloga, ampak sva uživala na tropskem otoku odrezana od sveta.

Najina pot po Mekong delti se je začela z gužvo pred Sinh Cafe (kjer sva rezervirala izlet), avtobusi so prihajali in odhajali, po osmi uri sva končno dočakala našega. Vožnja je trajala približno tri ure, ko smo prispeli v Cai Be in se vkrcali na čoln. Peljali smo se po reki, mimo čolnov, ki prodajajo razne stvari (banane, lubenice, itd.). To je bila tržnica na vodi, ki je bila manj natrpana, kot sva pričakovala. Potem smo šli na kopno in si ogledali kako delajo kokosove bonbone (ti so že na pogled izgledali zelo dobro, tako da sva kupila kar dva paketa-navadne kokosove in s čokolado), rižev papir, riževe kokice (zelo podobne koruznim) in še neko riževo sladico. Vse smo tudi dobili za poizkusiti in večina je bilo presenetljivo dobro. Potem smo šli nazaj na čoln in se odpeljali do kraja kjer smo imeli kosilo. Tam so imeli tudi krokodile in lahko si plačal za »crocodile fishing«. Midva sva samo opazovala, kako so nekateri, z mesom privezanim na vrvico dražili krokodile, dokler le-ti niso požrešno hlastnili po koščku mesa. Na koncu so nam domačini še zaigrali in zapeli njihovo tradicionalno glasbo. Šli smo nazaj na čoln, odpeljali so nas do busa, nato pa na štiri urno vožnjo do hotela v Chau Doc.

Naslednji dan smo se morali zgodaj zbuditi, saj smo šli na pot že ob sedmih zjutraj. Prtljago smo pustili v hotelu in šli peš do reke, kjer so nas čakali čolni na vesla. Po dva skupaj smo se usedli vsak na svoj čoln in odveslali so nas med plavajoče hiše na reki. Dobili smo vpogled na to kako živijo domačini. Hiše so zelo preproste, pred nekaterimi so se zunaj sušile ribe, imajo pa tudi visoko postavljene antene za TV. Seveda ne manjkajo psi, ki so pri vsaki hiši. Najprej smo se ustavili pri eni izmed hiš, ki je imela pod »verando« gojišče rib. Vodič je v dve odprtini na verandi vrgel hrano in ribe so ponorele. Plavale so tako divje po površini vode, da je pljuskalo daleč okrog, mi pa smo slikali kot nori J Usedli smo se nazaj v čolne in odveslali so nas do etnične manjšine Cham. Ko smo prispeli v vas, so nas njihove punčke oblegale, da naj kupimo vaflje in podobno. Tudi prodajalne za turiste imajo tam (šali in nakit), tako da nimaš pravega občutka, da si res v neki manjšinski vasici. Stanujejo v hišah oziroma kolibah na kolih, spodaj se sprehaja polno kokoši. Naslednja točka je bil ogled Lady Chua Xu templja, kjer je veliko domačinov darovalo cele pečene prašiče. Nazaj do busa smo šli mimo tržnice ob cesti, kjer so prodajali meso rečnih živali. Spraševala sva se, koliko je to sploh zdravo jesti, tudi za njih, saj meso stoji na vročini, po njem pa se pasejo muhe. Odpeljali so nas še do farme krokodilov v Thot Not, kjer smo videli ogromno (smrdečih) krokodilov, ki jih imajo za predelavo mesa. Lenobno se sončijo na soncu, ne vedoč kaj jih čaka. Tam smo pojedli kosilo. Krokodiljega mesa sva se izognila, jedla sva riž in kuhano mešano zelenjavo. To je bil zaključek dneva, saj smo se odpeljali samo še do hotela v Can Tho, kamor smo prispeli še pred tretjo uro popoldan. V načrtu je bil še ogled mošeje, katere pa nismo videli. Vsaj zjutraj bi nas pustili dlje spatiJ V Can Tho sva šla v supermarket, ki je na vrhu imel igralnico, Igrala sva namizni hokej in očitno bila prava atrakcija za domačine, saj se jih je okoli mize nabralo kar nekaj. Zvečer sva šla ven poiskat restavracijo in spet sva na poti privlačila dosti pogledov in pozdravov majhnih otrok. Mesto je kar urejeno in moderno, polno trgovin, ljudje so lepše oblečeni. Predvidevava, da so tu bogatejši sloji.

Tudi zadnji dan izleta se je začel zelo zgodaj. Ob sedmih zjutraj smo že bili na busu. Odpeljali se nismo daleč, ko so nas spet posedli v čolne-tokrat malo večje, motorne in za več ljudi. Pluli smo po reki skozi Cai Rang plavajočo tržnico. Na začetku je do nas prišel čoln z moškim in majhnim fantkom, ki sta prodajala pijačo. Potem je bilo še za videti par čolnov, ki prodajajo večinoma sadje, izgledalo pa je tudi kot da ljudje živijo na teh čolnih. Nekaj časa smo tako pluli po tržnici, nato pa se še odpeljali še do neke vasice, ki je bila tik ob reki v gostem zelenju. Narava je bila zelo lepa, tam kjer so bile hiše, nas je skoraj vsepovsod mahajoče pozdravil najmanj en majhen otrok s prikupnim »Hello«. Nato smo se odpeljali do sadnih nasadov, kjer smo se naprej sprehodili mimo mandarin in ostalega tropskega sadja, dobili pa smo tudi za poskusit banane, papajo, mango, ananas in še neko nepoznano sadje. Kasneje smo se odpeljali še do tovarne riža, kjer poteka zelo preprosta predelava riža, brez modernih strojev. Sprehodili smo se skozi majhno vasico do avtobusa, ki nas je odpeljal do mesta Can Tho, tam pa se je za naju in še tri punce izlet končal, saj smo bili namenjeni v Rach Gio (za trajekt do otoka Phu Quoc). Kupili smo karte in stlačili so nas v minibus. Sedela sva čisto zadaj, bilo je vroče in tesno saj so tu vse stvari prirejene za Azijce, ki so dosti manjši od nas. Po manj kot treh urah smo prispeli v Rach Gio. Komaj smo se spravili iz busa, potem pa nisva vedela kam naprej. Nekaj jih je imelo dogovorjen kombi in ena Američanka naju je spravila zraven. Spet smo bili zelo natlačeni v kombiju, ko smo končno prispeli do hotela, kjer pa nisva imela sreče, saj je bilo vse polno. Šla sva do naslednjega in se prepotena končno nastanila v sobi. Jernej je skočil še po karte za trajekt, zvečer pa sva šla pogledat ven če bi našla kakšno pametno restavracijo. Po pričakovanjih nisva našla nič pametnega, saj to mesto ni turistično, tisti turisti, ki jih srečaš pa so tako kot midva, na čakanju za trajekt za eno noč. Ljudje niso vsiljivi, znajo zelo malo ali nič angleško, celo tukaj mahajo majhni in malo večji otroci, pa tudi odrasli. Vtisi o izletu po delti reke Mekong so dobri, saj sva dobila vpogled v preprosto življenje ljudi ob reki, pa tudi dosti zanimivih stvari sva videla.

Zjutraj sva šla iz Rach Gie na trajekt za otok Phu Quoc. Trajekt je bil bolj moderen čoln, ki je peljal zelo hitro. Pot je trajala dve in pol uri in je minila kar v redu, z izjemo zelo poneumljajočega in zelo glasnega filma, ki so ga predvajali med vožnjo. Ko smo prispeli na otok, nas je v pristanišču pričakala množica domačinov (prevozi, prodajalci, …). Dobro, da sva midva že imela dogovorjen prevoz in tako sva se poleg štirih Avstrijcev odpeljala do resorta. Ko sva prispela v My Lan resort, sva najprej morala počakati kar nekaj časa, da so nama pripravili bungalov. Šla sva do plaže in zagledala prelep prizor – turkizno morje in bela peščena plaža. Podobno kot tajski otok Lipe. Bungalov je zelo preprost, lesena hiška s posteljo, omaro in ventilatorjem, kopalnica pa je od zunaj zazidana, z mrzlim tušem in grdo WC školjko. Takšnih kopalnic sva navajena že iz Tajske, vendar nama vseeno niso všeč. Preostanek dneva sva šla poležavat na plažo. Tukaj sicer ni veliko ljudi, saj je to, poleg nedokončanega novega hotela, edini resort na plaži Bai Sao, so pa popoldan pripeljali na plažo izletnike iz drugih krajev. Zvečer se vse umiri in v restavraciji na plaži, so samo še turisti iz My Lan. Zvečer sva bila malo nervozna, kako bova šla spat, saj sva v bungalovu videla dve žabi in velikega kuščarja. Tudi obisk WC-ja je bil, kot v grozljivki J. Nekako sva se spravila v posteljo, vendar noč ni bila mirna. Kljub čepkom v ušesih sva slišala zelo glasno regljanje žabe, sredi noči pa naju je zbudil tudi močan dež. Nekako sva »prespala« noč, naslednje jutro pa šla spet uživat na plažo.

Potem sva še en dan poležavala na plaži, naslednji dan pa najela motor. Odpeljala sva v bolj turističen del otoka-Duong Dong. Pot do tja je bila zanimiva, saj sva precejšen del poti prevozila po prašni cesti in na koncu bila še sama čisto rdeča od prahu. V mestu sva najprej šla na internet, potem pa se odpeljala iskat neke slapove, namesto katerih sva našla samo jez. Kupiti sva morala tudi karte za trajekt iz otoka, zato sva se odpeljala v Ham Ninh, ki naj bi bilo pristanišče za ladje, našla pa sva le majhen kraj z majhno tržnico in ozkim pomolom (veliko premajhnim za večje ladje). Potem naju je nek turist usmeril na drugo pot (ki je sama nebi našla) in pripeljala sva se v pravi kraj kjer sva kupila karte za trajekt. Vrnila sva se nazaj v Duong Dong za internet, prigrizke, klic v Kambodžo, kosilo, nato pa se počasi odpeljala nazaj v Bai Sao. Na poti sva se še ustavila ob Long Beach in našla naplavljeno morsko zvedzo. Bila je dokaj velika, skrčena in precej neprivlačna. V resort sva se vrnila prašna in razbolelih riti od trdega sedeža na motorju. Po večerji sva šla še malo posedet na verando nato pa spat. Ponoči sva se zbudila za WC in v školjki našla žabo, nato pa jo še dobre pol ure spravljala ven. Tu je vsaka noč »pestra«, saj se sploh ne moreva dobro spočiti, ker naju nočne živali z njihovimi obiski neprestano zbujajo (žabe, kuščarji in neka žival podobna podgani).

Tukaj sva tudi rezervirala izlet snorklanja in ribarjenja. Dan se je začel slabo, saj je Jernej zbolel, na zajtrk sva čakala dolgo in ga nazadnje sploh nisva dočakala pa še veter je zelo pihal in prinesel Jerneju na majico velikega tropskega hrošča. Dvajset minut prepozno sva dočakala dva motorja, ki sta naju odpeljala do kombija kamor, so naju komaj natlačili. Odpeljali so nas do pristanišča, nato pa sva se pridružila skupini približno petnajstih ljudi. Ladja je bila kar OK, saj je bila prostorna, bilo je tudi dovolj sence. Velika neprijetnost je bil zelo močan veter. Prva postojanka je bilo ribarjenje. Vsak je dobil na krogec napeljan laks z vabo. Ulovil ni nihče ničesar. Naslednja postojanka je bilo snorklanje, ki ga je Anja zaradi mrzlega vetra izpustila, Jernej pa je videl le uboge uničene korale brez rib. Tam je bilo tudi kosilo, ki sva se ga izognila zaradi zdravja in ne preveč lepe kuhinje. Ustavili smo se še za zadnje snorklanje, kjer je bilo več lepših koral. Izlet je bil bolj ubog, predvsem zaradi vremena, saj naju je zelo na zeblo,pa tudi zaradi splošnega počutja.

Predzadnji dan na otoku je bil precej vetroven, zato se nisva mogla nič kopati, zadnji dan pa se je veter na najino srečo precej umiril, tako da sva se po dopoldanskem pakiranju lahko še zadnjič kopala v Vietnamskem morju. Tukaj sva se imela kar fino. Plaža je rajska v lepem dnevu brez vetra, ko je vetrovno je malo manj lepa. Tudi ambient v resortu je prijeten. Bungalovi so simpatični na pogled, ko nekaj časa preživiš v njih, postanejo manj simpatični (predvsem zaradi nočnih obiskovalcev). Elektriko so redno izklopili vsako noč, pa tudi vode je občasno zmanjkalo (enkrat celo med Anjinim tuširanjem). Osebje je zelo leno in večkrat sva čakala na postrežbo zelo dolgo časa. Kljub temu sva se tukaj imela super, sedem dni je bilo ravno dovolj. Z uživanjem na Phu Quoc se počasi zaključuje najina pot po Vietnamu.

Z lepimi pozdravi,

Anja in Jernej

Ho Chi Minh (Saigon)

Z malo manjšim busom sva se odpeljala v Ho Chi Minh. Vožnja je trajala slabih 5 ur, pred ciljem sva iz busa opazovala hud naliv in bila malo v skrbeh kakšno bo vreme v Ho Chi Minhu. Prispeli smo v sparino, vendar brez dežja. Nahrbtnike sva pustila v Sinh Cafe in se odpravila iskat hotel. Pri vseh hotelih, ki sva jih imela zabeležene, nisva imela sreče – bilo je polno ali predrago. Vstopila sva v naključnega, kjer so imeli sobo za samo 18 USD na noč. Sobica je bila majhna, brez oken, vendar simpatična in poceni, zato sva jo vzela. Končno sva lahko šla malo pogledat v mesto. Spet sva bila sredi prometnega kaosa, kot v Hanoiju, le da je Ho Chi Minh precej bolj moderno mesto, prečkati cesto tukaj, pa je še bolj napeto kot v Hanoiju. Mesto je polno prazničnih lučk, pred hoteli in trgovinami je veliko okrasja, od jaslic do božičkov in ogromnih snežakov iz stiroporja.

Naslednji dan sva začela z ogledom in nakupi v enih večjih Saigonskih tržnic. Zbarantala in kupila sva par spominkov za domov. Tržnica je precej natrpana z raznoraznim blagom in vonjavami, ki se spreminjajo na vsakem koraku. Potem sva si ogledala Fine Arts muzej, ki ima lepo zbirko čudovitih slik, večinoma z vietnamskimi motivi. Šla sva na sladoled in si še od zunaj ogledala Municipal teater ter hotel Deville, nato pa pred nalivom pobegnila v Ho Chi Minh City muzej. Ni se nama zdel kaj posebnega, saj se pač ne spoznava na zgodovino mesta. Ogledala sva si tudi Notre-Dame katedralo, ki je zelo lepa od zunaj in tudi od znotraj. Na poti iz nakupovalnega centra v hotel, naju je (spet) dobil naliv. Tokrat je bil tako močan, da sva se morala ustaviti pod streho. Iz minute v minuto je bilo več vode na cesti, zagledala pa sva tudi ogromno podgano, ki je iz dežja bežala naravnost proti nama. Par centimetrov stran jo je domačin brcnil, pobegnila in prestrašila je še ostale, ki so malo naprej vedrili. Voda se nama je iz ceste začela vedno bolj približevati, zato sva se odločila, da kljub močnemu dežju, greva dalje. Do hotela sva hodila do gležnjev v vodi. Sreče z vremenom nimava, saj bi tu moralo biti že suho obdobje, izgleda pa, kot da smo v deževnem.

Tretji dan sva šla še po par malenkosti na tržnico, nato pa na pošto poslat domov nakupljene spominke. Plačala sva 16 EUR za pošiljko po morju, prispela pa bo v dveh do treh mesecih (če bo J). Po tem sva nadaljevala včerajšno turo po mestu in začela z ogledom Reunification Palace. To je predsedniška rezidenca, s sobanami za različne namene – za sprejeme, za kartanje, sejne sobe ipd., v kleti pa so tudi tuneli s telekomunikacijskim centrom. Tam imajo še danes pomembne sprejeme in sestanke. Sama stavba je tudi arhitekturno zanimiva, tako da sva bila z ogledom zadovoljna. Šla sva še na pico, nato pa počivat v sobo pred novoletnim praznovanjem. Odločila sva se, da bova novo leto preživela na ulici, kjer je bilo polno ljudi in motorjev. V bližini najinega hotela so bili postavljeni štirje odri. Sprehodila sva se do vseh in se na koncu odločila, da bova novo leto dočakala pri prvem, ki je bil najbližje najinemu hotelu. Ni bil neki hudi žur, saj so ljudje samo stali na miru in poslušali glasbo. Malo pred polnočjo je na oder prišla skupina, ki je začela igrati bolj znane pesmi in par ljudi je celo zaplesalo. Odštevali smo v novo leto brez ognjemeta. Imela sva se dobro, res pa je, da so doma za novo leto veliko boljše žurke, zelo nama je manjkal tudi ognjemet.

Naslednji dan sva si ogledala zgodovinski muzej, ki je bil nezanimiv (mogoče sva preveč zahtevna, saj sva videla veliko boljših muzejev v Londonu), zanimiva in pa malo strašljiva je bila samo mumija. Na koncu peš ture po znamenitostih mesta, je bila še Jade Emperor's pagoda, ki se nama po dolgi hoji do tja, ni zdela vredna napora. Majhna pagodica, z dvoriščem, polnim golobov in njihovih iztrebkov, ter z majhnim ribnikom, polnim ogromnih in majhnih želv rdečevratk. Ta ribnik je bil bolj zanimiv kot sama pagoda (morda sva jih videla že preveč). Rezervirala sva še izlet po delti reke Mekong in zaključila najino bivanje v Ho Chi Minhu. Mesto je zelo natrpano, predvsem z motorji, pa tudi ulični prodajalci znajo biti zelo tečni in kar ne nehajo, vendar nama je bilo všeč.

Več slik prihodnjič.

Pozdrav vsem!

Jernej&Anja