Ninh Binh

V Hanoiu sva v agenciji kupila karte za avtobus do Ninh Binha. Rečeno je bilo, da naju pobere minibus, ki naju bo odpeljal do avtobusne postaje. Ta minibus se je pojavil sumljivo hitro. Kasneje se je izkazalo, da je res bilo nekoliko sumljivo, saj je voznik ustavil na pol poti in zahteval od naju denar, da naju pelje do letališča, kar pa ni bila najina destinacija in sva zato vztrajala, da sva že plačala avtobus. Ko je dojel, da je prišlo do pomote, je besno obrnil nazaj proti agenciji. Midva sva bila nekoliko na trnih, saj nisva bila sigurna, če naju bo sploh spustil ven. Na koncu sva le prišla nazaj do agencije, kjer sva se vsedla na pravi minibus, ki naju je odpeljal do avtobusne postaje. Na avtobusu, polnem domačinov, smo bili samo štirje turisti. Ni potrebno posebej omenjati, da sva privlačila veliko čudnih pogledov, predvsem po najinih torbah, midva pa sva kot sokola pazila na njih. Zvečer nas je avtobus odložil direktno pred hotelom, kjer sva se nastanila in zaspala po napornem dnevu, polnem avtobusnih voženj.

Naslednji dan sva najela motor in si po kratki lekciji o prestavah, šla ogledat Tam Coc. To je podobno kot Halong Bay, le da je na kopnem. Vmes teče reka, vsedeš se na čoln in pluješ skozi dobro uro. Čoln vesla ne ravno mlada domačinka. Veslala je zelo počasi, čez čas pa nama je ponudila veslo, da sva pomagala. Okolica je bila čudovita, čeprav smo se pomikali zelo počasi, sva uživala. Peljala sva se tudi skozi tri krajše jame. Mirnost čudovite pokrajine so nekoliko pokvarili vsiljivi prodajalci, ki ti hočejo na vsak način prodati karkoli, od fotografije, do prigrizkov ali vode za madam. Na vse to sva bila opozorjena v Lonely Planetu, zato se nisva pustila pretentati. Še ne na pol poti, naju je dohitela in prehitela horda domačih turistov, katerih tudi nisva bila preveč vesela. Nato nama je ženska še poskušala prodati svojo robo, vendar sva jo po prvem "No, thank you", kar ignorirala. Ko je videla, da bo od naju bolj malo dobila, je začela hitreje veslati in kaj kmalu sva bila nazaj. Nato sva se še odpeljala do Bich Dong pagode, ki je nekakšen tempelj, kjer sva tudi bila deležna nekaj vsiljivosti. Potem sva se počasi vrnila v mesto in se odločila poiskati še katedralo. Šla sva peš in v mestu, ki ni toliko navajeno na turiste, privlačila veliko pogledov, nasmehov in pozdravov.

Zadnji dan v Ninh Binhu, sva si želela še ogledati staro prestolnico Hoa Lu, ki pa je, po precejšnji vožnji skozi podeželje, nisva uspela najti. Sva pa ob pomoči prijaznega šolarja našla Mua Groti, ki je hrib, na katerga se povzpneš po 460 stopnicah. Do tja sva se peljala skozi manjšo vasico, kjer so naju pozdravili prikupni otroci. Povzpela sva se na vrh do čudovitega razgleda. Pod hribom pa je sameval zapuščen parkec, kjer so včasih imeli majhno gledališče. Okolica je bila prijetna, da se nama je škoda zdelo, da je zapuščena. Potem sva se počasi odpravila v sobo, spakirala stvari in se odjavila ter štiri ure čakala na recepciji na nočni bus proti Hue.

Celotno najino bivanje v Ninh Binhu, se nama je posvečal lastnik hotela, saj sva bila poleg treh nogometašev, ki igrajo za domači klub, edina gosta.

Se še javima iz Hue ali malo kasneje.

Lep pozdrav!

Anja & Jernej