Hoi An, mesto krojačev

V Hoi An sva šla s spalnim avtobusom, ki je bil precej boljši, kot zadnjič. Hoi An je mestece, ki je polno krojaških trgovin, hotelov, restavracij, pa tudi psov je ogromno. Okrog 20 minut sva se mučila z nahrbtniki skozi mesto, dokler nisva prišla do hotela in se nastanila. Tudi tukaj te vsepovsod ogovarjajo in vabijo, da kupiš kaj, ponavadi na zelo prijazen način. Tako, da sprva ne veš ali so samo prijazni ali pa ti bo bodo hoteli kaj prodati. No, na koncu se ponavadi izkaže, da gre za slednje.

Naslednji dan sva naredila peš turo skozi mesto. V Lonely Planet-u je zemljevid znamenitosti, kateremu slediš in si vsako ogledaš. To so predvsem templji, stare hiše, muzeji in most. Zanimiva je bila tudi hoja skozi simpatično mesto, polno trgovin in ljudi, ki te vabijo vanje. Med hojo po mestu sva, prvič na najinem potovanju, srečala Slovenca, ravno v času, ko sva se spraševala, kdaj bova naletela na katerega.

Naslednje jutro sva se zbudila zgodaj, ob 05:30, z namenom, da prehitiva množice v My Son. Po zajtrku sva najela motor in se odpravila na 55 kilometrov dolgo vožnjo do ruševin starodavnega kraljestva Champ. Na cilj sva prispela med prvimi, kupila vstopnici, nato pa so naju s kombijem odpeljali dva kilometra naprej, globje v džunglo. Kljub gozdu okrog, je pot vseskozi lepo tlakovana in urejena. Potem sva naprej še malo pešačila, dokler nisva prišla do prve in glavne skupine ruševin, ki zgledajo res fenomenalno. Kar slikala in slikala sva, saj je bil pogled, kot na razglednici. V trenutku sva bila vesela, da sva šla dovolj zgodaj, da ni bilo tam žive duše. Potem sva šla še naprej do ostalih skupin ruševin, vendar nobena ni tako ohranjena, kot prva. Večina je bilo uničenih oziroma zbombandiranih iz strani ameriške vojske, saj se je tam skrivala vietnamska vojska. Preden sva šla nazaj, sva se še enkrat ustavila pri glavnih ruševinah. Takrat so turisti že začeli prihajati, tako, da sva to še izkoristila zato, da sva lahko koga prosila, da naju slika skupaj. Potem pa naju je jeep počasi odpeljal nazaj. Sledila je vožnja domov, kjer naju je dobil hud naliv.

Zadnji dan v Hoi An sva imela skoraj cel, saj sva imela bus za Nha Trang šele ob sedmih zvečer. Dopoldan sva bila še v sobi, popoldan pa sva šla še skozi mesto in na eno predstavo - v tradicionalnih kostumih so na inštrumente igrali njihovo tradicionalno glasbo. Za konec pa so še zaigrali Jingle Bells. Kupila sva si tudi ročno izrezljanega budo za srečo.

Več slik jutri.

Vsem skupaj želiva vesel Božič!

Anja & Jernej