Deževno mesto Hue

Najina pot v Hue se je začela z nočnim busom, ki je zamujal dve uri. Prvi vtis na busu je bil grozen. Ko sva vstopila, sva zagledala nabito poln bus, nekaj domačinov je spalo celo na tleh. Najprej sva mislila, da bova tudi midva morala biti na tleh, potem pa se je za naju našel prostor na zadnjih posteljah, kjer jih spi skupaj vzporedno pet. Vožnja je bila dokaj neprijetna, saj nas je zelo premetavalo, bilo pa je tudi glasno. Kljub temu sva uspela izkoristiti nekaj uric za spanje. Po dvanajstih urah smo končno prispeli v deževni Hue. Nastanila sva se v hotelu (15 USD na noč, vključno zajtrk za oba) in se odpravila raziskovat mesto. Tu se opazi, da je v mestu več turistov, saj te na vsakem koraku ogovarjajo, če rabiš motor ali cyclo. Našla sva tudi nakupovalni center in si ogledala vojaški muzej, nato pa se počasi odpravila nazaj v sobo, saj sva bila po dolgi avtobusni vožnji, zelo izmučena.

Drugo dopoldne sva se odpravila ogledat Citadelo, ki je glavna znamenitost v Hue. To so večinoma ruševine cesarske palače znotraj obzidja, kar pa niso ruševine, pa je obnovljeno. Kompleks stavb je res kar obsežen, vendar nisva bila preveč navdušena, morda zaradi tega, ker je bil precejšen del stavb zrušen iz strani ameriške vojske. Za ogled sva potrebovala približno tri ure, potem pa sva se odločila, da greva še pogledat Thien Mu Pagodo. Poiskala sva si cyclo, oziroma je voznik poiskal naju. Začetno ceno, ki je bila 150.000 VND, sva uspela znižati na 70.000 VND (3 EUR), kar je verjetno dokaj ugodno za 7 kilometrov vožnje tja in nazaj. Pagoda stoji na nekakšnem hribčku, ob Parfume River (dišeči reki), kar je precej smešno ime, saj reka ni ravno čista. Pagoda nama je bila kar všeč, saj ima lepo urejeno okolico, vmes pa imajo tudi dvorišče bonsajev. Zvečer sva šla na večerjo v restavracijo z italijansko hrano, kjer sva si privoščila pico margerito, pivo in bananine palačinke. Opazila sva, da imajo ponekod čudno navado, saj stojijo poleg mize in te gledajo kako ješ. Dobila sva tudi vtis, da so ljudje (poleg tega, da znajo biti tudi prijazni) zelo neolikani, saj pluvajo, hrkajo in mečejo smeti vsepovsod.

Tretji dan v Hue sva namenila za izlet v DMZ (demilitarizirana cona). Vzela sva organizirano turo, kjer smo začeli dan že ob 06:15 zjutraj. To zaradi tega, ker je do tja kar nekaj vožnje, še prej pa smo pobirali turiste po različnih hotelih v mestu. Potem je sledila dobra ura vožnje do mesta, kjer smo dobili zajtrk, nato pa se je voden izlet začel. DMZ je območje ob reki Ben Hai, ki je razdelilo severni in južni Vietnam in kjer najprej ni bilo vojske. Ko je prišlo do konflikta, je postalo to eno izmed območji z največ vojske na svetu. Najprej smo se ustavili pri nekem spomeniku, nato pa se odpeljali naprej do Vinh Moc tunelov, kjer so ljudje med vojno živeli 6 let. Dolgi so 2,8 kilometra in najglobje segajo 23 metrov pod zemljo. Gradili so jih 20 mesecev in v njih se je rodilo 17 otrok. Sprehodili smo se skozi njih in občutek je bil grozno klavstrofobičen, saj so hodniki ponekod tako ozki in nizki, da se moraš kar skloniti, da prideš skozi. Notri je bilo zelo vroče in ne moreva verjeti, da so v majhnih luknjicah živele cele družine toliko časa. Čeprav je bilo to zanimivo videti, sva bila olajšana, ko smo spet bili na dnevni svetlobi. Po kosilu so nam pokazali hrib The Rockiple, ki je Američanom služil za opazovalno bazo. Ustavili smo se tudi na mostu, Ho Chi Minh trail. Na koncu smo si še ogledali ameriško bazo, ki sedaj predstavlja spominski muzej, nekaj ostankov bomb, dva helikopterja in nekaj razbitin. Ob 6h zvečer smo se vrnili nazaj v Hue. Izlet je bil kar v redu, že res, da se večino dneva voziš na avtobusu, pa tudi vodičke nisva skoraj nič razumela (pač njihova angleščina), ampak nekoliko sva le dobila vpogled v vietnamsko vojno, ki je tako pomemben del zgodovine.

Mesto Hue nama je bilo kar všeč, ni pa nama bilo všeč vreme, saj je bilo precej deževno. Hue je mesto, kjer pade največ dežja v Vietnamu. Ampak vseeno sva se imela super.

Lep pozdrav!

Anja & Jernej