Nha Trang in Mui Ne

Pot do Nha Trang-a je trajala 11 ur z nočnim avtobusom. Ob 6h zjutraj smo prispeli v Nha Trang, kjer sva sprva imela nekaj težav z iskanjem hotela, saj sta nama pot oteževala težka nahrbtnika, slabo vreme, tečni motoristi pa tudi niso bili v pomoč. Ko sva našla željeni hotel, sva se nastanila v prijetni sobici., kjer sva najprej zaspala za par uric. Kasneje sva šla ven na kosilo, potem pa si sposodila kolo in šla naokoli. Odpeljala sva se do National Oceanographic muzeja, ki pa nama na prvi pogled ni bil ravno všeč, saj se nama je zdelo, da tam morske živali niso v najboljših razmerah. Videla sva razne ribe ipd., zasmilil se nama je majhen tjulenjček, ki je žalostno gledal izza stekla iz svojega majhnega prostorčka, z malo vode in nekaj kamni. Navdušena pa sva bila nad gromozanskimi želvami, saj nisva še nikoli videla tako velikih. Imeli so tudi nekaj nagačenih podvodnih živali in odvratno zbirko kač, ter ostalih ne preveč lepih živali v kozarcih. Ogledala sva si še razne pripomočke za raziskovanje in na koncu sklenila, da je bil muzej zanimiv. Potem sva želela poiskati še supermarket, vendar sva imela kar nekaj težav. Dosti ljudi sva morala prositi za pomoč, preden sva ga končno našla. Ko sva opravila z nakupi, je nastal nov problem-najti pot nazaj do obale. Par ljudi naju je narobe usmerilo, vreme je postajalo čedalje slabše in ko sva bila že čisto premočena, sva končno naletela na enega belca, ki naju je pravilno usmeril. Zvečer sva šla na božično večerjo v prijetno restavracijo, kjer so imeli praznično vzdušje na vrhuncu. Božična noč je bila pestra, saj sva dobila dva obiskovalca-ščurka. Enega sva pregnala na hodnik in v drugo sobo, drugega pa pokončala. Hotel je bil super, zato naju je zelo presenetilo od kod sta se vzela. Pohecala sva se, da nama ju je prinesel božiček:)

Naslednji dan sva šla najprej do prve znamenitosti Long Son pagode. Ta vsebuje poleg templja, še dva precej velika kipa Bude. Prvi je malo majnši-ležeči, drugi pa večji-sedeči. Kipa sta bila zelo zanimiva, niso pa nama bili včeč ljudje, saj so naju ves čas želeli ogoljufati za denar. Seveda se nisva dala, saj sva bila na to pripravljena. Naprej sva se odpravila na dolgo peš pot do Po Nagar Cham Towers. Hodila sva kar nekaj časa, skozi ne preveč lep del mesta. Ko sva tja prispela, sva zagledala podobno sliko kot v My Son. To je nekakšno sveto mesto, kamor ljudje hodijo molit. Bilo nama je kar všeč. Po ogledu sva se odpravila na dolgo pot nazaj do hotela. Nha Trang je kar turistično mesto, namenjeno predvsem uživanju ob obali. Vendar nama vreme sploh ni bilo naklonjeno, zato sva ta čas tukaj izkoristila za ogled znamenitosti. Ker je bilo vreme slabo, sva se odločila, da en dan prej odideva v Mui Ne.

Po 5 urni avtobusni vožnji sva prispela v Mui Ne, kjer sva takoj začutila vročino, pa sploh ni bilo sončno (zdaj sva že kar precej na jugu države). Našla sva željen rezort in v njem dobila sobo, ki pa je bila dražja od prejšnjih, čeprav kar slabša. Zdi se, da so tukaj cene dosti višje kot drugod po Vietnamu, verjetno zaradi turistov, ki prihajajo sem na oddih iz Ho Chi Minha. Celoten rezort je bil kar simpatičen-z majhnim dvoriščem in bazenom ter domačimi zajčki, ki se prosto sprehajajo okrog. Mui Ne je nekdanja ribiška vasica, ki se je spremenila v počitniški kraj za turiste. Restavracija v rezortu ni bila nič posebnega, saj imajo ubogo ponudbo, pa tudi postrežba ni ravno na vrhuncu. Omeniti je še potrebno smešno majhne porcije, ki so stalnica po Vietnamu-vsaj pri zajtrkih je tako, da se pošteno naješ bi moral pojesti 3 njhove zajtrke:)

Naslednje jutro sva želela najeti motor, našla nisva nič, saj so barabe vsepovsod želele zaračunati ogromno ceno. Ura je bila že 11, zato sva se odločila, da greva kar na izlet, motor pa vzameva naslednji dan. Izlet sva šla rezervirat v neko trgovinico s spominki, potem sva imela še nekaj uric časa, ki sva jih poleg kosila, izkoristila, da sva šla preverit za bus v Sinh Cafe. Tam sva srečala Chrisa in Liso iz izleta Halong Bay. Bila sva kar presenečena, saj si nisva mislila, da se bomo še videli. Po celem Vietnamu srečujema iste obraze, saj ljudje sledijo točkam iz Lonely Planet. Potem se je najin privat izlet začel (samo midva in voznik džipa). Morala bi imeti tudi angleško govorečega vodiča (verjetno ta voznik), vendar je bilo vse, kar je znal po angleško: "What's your name?". Najprej smo se ustavili pri Fairy Spring-to je nekakšna nizka rečica, kjer se sezuješ in hodiš bos po vodi. Pridružil se nama je nek mulec in nama začel razkazovati okolico. S časoma se nama je posvetilo, da mu boma morala plačati. Ko smo šli nazaj, je zahteval od naju denar, sprva, da dava kolikor hočeva. Ko sva mu dala 10.000 VND (40 centov za 5 minut in par besedic), je zahteval še več. Drobiža nisva imela veliko, je pač to vzel in spizdil stran. Saj ga sploh nisva prosila za vodenje. Naslednja točka je bila ribiška vas, ki si je nismo niti dobro ogledali, ampak se samo ostavili nad zalivom in jo fotografirali. Ženske so iz betonskega hriba pometale majhne ribice, ki so jih sušili na soncu, dišalo je pa vse prej kot prijetno. Tu bi bilo dobro, da bi nama kdo kaj razložil, ampak najin "vodič" je bil pač, kot mnogi Vietnamci (nevešč angleščine). Nato naju je odpeljal do White sand dunes-bele peščene sipine. Izgledajo čudovito in prav neverjetno je bilo stati v puščavi. Bilo je precej vetrovno, ne preveč vroče in nepozabno. Preizkusila sva tudi sankanje po sipinah, ki pa ni bilo nič posebnega (nič v primerjavi s sankanjem po snegu). Po teh sipinah smo se odpeljali do Red Canyona, ki pa je bil prav tako zanimiv za videt. Majčken kanjonček, okrog pa zemlja rdeče barve. Žal je bilo v njem tudi dosti smeti, pogled pa so kvarili tudi podpisi na stenah. Na koncu sva si še ogledala sipine iz rdečega peska, ki so bile polne stopinj in domačinov s sankami. Niso bile tako lepe kot bele, vendar ko sva šla malo dlje, kjer je manj ljudi in stopinj, je bilo prav tako lepo za videti. Tam sva videla tudi lepši del sončnega zahoda. S tem se je izlet končal in po tem kar sva videla, sva sklenila, da je zaradi teh točk, Mui Ne vredno obiskati. Če nebi bilo tega, bi bila škoda sploh priti sem, ker plaže niso bajne, izkoriščevalski ljudje pa nama gredo že precej na živce. Predvsem sipine pa so danes zelo popravile vtis.

Zadnji dan sva preživela bolj sproščujoče. Dopoldan sva najela motor in želela poiskati lepšo plažo, kar je bilo sprva težko, saj je dostop do morja zaprt z rezorti. Potem sva končno našla eno cestico, ki je vodila do plaže polne turistov. Malo sva se namočila v razburkanem morju, nato pa hitro šla iz vročine. Na poti nazaj nama je počila guma, vendar sva dobro zmanevrirala in ustavila motor brez padca. Začela sva potiskati motor, ker sva mislila, da bova morala peš nazaj. Potem se je kar na enkrat pojavil domačin ter poklical svojega prijatelja. Čez par minut je bil tam lastnik motorja in še par domačinov, pripeljali so nama tudi drug motor in tako sva lahko šla naprej. Verjetno se vsi med seboj poznajo, tudi po motorjih. Počasi sva ugotovila, da sva motor najela čisto za brezveze, saj sva šla še za par uric v rezort, skočit v bazen in morje, motor pa sva porabila samo še do bankomata in interneta. Mui Ne nama je bil do sedaj najmanj všeč, dobra stvar je bil samo ogled sipin. Plaže pa tu niso za naju, saj so preveč nagužvane, pa tudi morje je bilo razburkano.

Slike pridejo malo kasneje.

Lep pozdrav in srečno novo leto vsem!

Anja & Jernej

Hoi An, mesto krojačev

V Hoi An sva šla s spalnim avtobusom, ki je bil precej boljši, kot zadnjič. Hoi An je mestece, ki je polno krojaških trgovin, hotelov, restavracij, pa tudi psov je ogromno. Okrog 20 minut sva se mučila z nahrbtniki skozi mesto, dokler nisva prišla do hotela in se nastanila. Tudi tukaj te vsepovsod ogovarjajo in vabijo, da kupiš kaj, ponavadi na zelo prijazen način. Tako, da sprva ne veš ali so samo prijazni ali pa ti bo bodo hoteli kaj prodati. No, na koncu se ponavadi izkaže, da gre za slednje.

Naslednji dan sva naredila peš turo skozi mesto. V Lonely Planet-u je zemljevid znamenitosti, kateremu slediš in si vsako ogledaš. To so predvsem templji, stare hiše, muzeji in most. Zanimiva je bila tudi hoja skozi simpatično mesto, polno trgovin in ljudi, ki te vabijo vanje. Med hojo po mestu sva, prvič na najinem potovanju, srečala Slovenca, ravno v času, ko sva se spraševala, kdaj bova naletela na katerega.

Naslednje jutro sva se zbudila zgodaj, ob 05:30, z namenom, da prehitiva množice v My Son. Po zajtrku sva najela motor in se odpravila na 55 kilometrov dolgo vožnjo do ruševin starodavnega kraljestva Champ. Na cilj sva prispela med prvimi, kupila vstopnici, nato pa so naju s kombijem odpeljali dva kilometra naprej, globje v džunglo. Kljub gozdu okrog, je pot vseskozi lepo tlakovana in urejena. Potem sva naprej še malo pešačila, dokler nisva prišla do prve in glavne skupine ruševin, ki zgledajo res fenomenalno. Kar slikala in slikala sva, saj je bil pogled, kot na razglednici. V trenutku sva bila vesela, da sva šla dovolj zgodaj, da ni bilo tam žive duše. Potem sva šla še naprej do ostalih skupin ruševin, vendar nobena ni tako ohranjena, kot prva. Večina je bilo uničenih oziroma zbombandiranih iz strani ameriške vojske, saj se je tam skrivala vietnamska vojska. Preden sva šla nazaj, sva se še enkrat ustavila pri glavnih ruševinah. Takrat so turisti že začeli prihajati, tako, da sva to še izkoristila zato, da sva lahko koga prosila, da naju slika skupaj. Potem pa naju je jeep počasi odpeljal nazaj. Sledila je vožnja domov, kjer naju je dobil hud naliv.

Zadnji dan v Hoi An sva imela skoraj cel, saj sva imela bus za Nha Trang šele ob sedmih zvečer. Dopoldan sva bila še v sobi, popoldan pa sva šla še skozi mesto in na eno predstavo - v tradicionalnih kostumih so na inštrumente igrali njihovo tradicionalno glasbo. Za konec pa so še zaigrali Jingle Bells. Kupila sva si tudi ročno izrezljanega budo za srečo.

Več slik jutri.

Vsem skupaj želiva vesel Božič!

Anja & Jernej

Deževno mesto Hue

Najina pot v Hue se je začela z nočnim busom, ki je zamujal dve uri. Prvi vtis na busu je bil grozen. Ko sva vstopila, sva zagledala nabito poln bus, nekaj domačinov je spalo celo na tleh. Najprej sva mislila, da bova tudi midva morala biti na tleh, potem pa se je za naju našel prostor na zadnjih posteljah, kjer jih spi skupaj vzporedno pet. Vožnja je bila dokaj neprijetna, saj nas je zelo premetavalo, bilo pa je tudi glasno. Kljub temu sva uspela izkoristiti nekaj uric za spanje. Po dvanajstih urah smo končno prispeli v deževni Hue. Nastanila sva se v hotelu (15 USD na noč, vključno zajtrk za oba) in se odpravila raziskovat mesto. Tu se opazi, da je v mestu več turistov, saj te na vsakem koraku ogovarjajo, če rabiš motor ali cyclo. Našla sva tudi nakupovalni center in si ogledala vojaški muzej, nato pa se počasi odpravila nazaj v sobo, saj sva bila po dolgi avtobusni vožnji, zelo izmučena.

Drugo dopoldne sva se odpravila ogledat Citadelo, ki je glavna znamenitost v Hue. To so večinoma ruševine cesarske palače znotraj obzidja, kar pa niso ruševine, pa je obnovljeno. Kompleks stavb je res kar obsežen, vendar nisva bila preveč navdušena, morda zaradi tega, ker je bil precejšen del stavb zrušen iz strani ameriške vojske. Za ogled sva potrebovala približno tri ure, potem pa sva se odločila, da greva še pogledat Thien Mu Pagodo. Poiskala sva si cyclo, oziroma je voznik poiskal naju. Začetno ceno, ki je bila 150.000 VND, sva uspela znižati na 70.000 VND (3 EUR), kar je verjetno dokaj ugodno za 7 kilometrov vožnje tja in nazaj. Pagoda stoji na nekakšnem hribčku, ob Parfume River (dišeči reki), kar je precej smešno ime, saj reka ni ravno čista. Pagoda nama je bila kar všeč, saj ima lepo urejeno okolico, vmes pa imajo tudi dvorišče bonsajev. Zvečer sva šla na večerjo v restavracijo z italijansko hrano, kjer sva si privoščila pico margerito, pivo in bananine palačinke. Opazila sva, da imajo ponekod čudno navado, saj stojijo poleg mize in te gledajo kako ješ. Dobila sva tudi vtis, da so ljudje (poleg tega, da znajo biti tudi prijazni) zelo neolikani, saj pluvajo, hrkajo in mečejo smeti vsepovsod.

Tretji dan v Hue sva namenila za izlet v DMZ (demilitarizirana cona). Vzela sva organizirano turo, kjer smo začeli dan že ob 06:15 zjutraj. To zaradi tega, ker je do tja kar nekaj vožnje, še prej pa smo pobirali turiste po različnih hotelih v mestu. Potem je sledila dobra ura vožnje do mesta, kjer smo dobili zajtrk, nato pa se je voden izlet začel. DMZ je območje ob reki Ben Hai, ki je razdelilo severni in južni Vietnam in kjer najprej ni bilo vojske. Ko je prišlo do konflikta, je postalo to eno izmed območji z največ vojske na svetu. Najprej smo se ustavili pri nekem spomeniku, nato pa se odpeljali naprej do Vinh Moc tunelov, kjer so ljudje med vojno živeli 6 let. Dolgi so 2,8 kilometra in najglobje segajo 23 metrov pod zemljo. Gradili so jih 20 mesecev in v njih se je rodilo 17 otrok. Sprehodili smo se skozi njih in občutek je bil grozno klavstrofobičen, saj so hodniki ponekod tako ozki in nizki, da se moraš kar skloniti, da prideš skozi. Notri je bilo zelo vroče in ne moreva verjeti, da so v majhnih luknjicah živele cele družine toliko časa. Čeprav je bilo to zanimivo videti, sva bila olajšana, ko smo spet bili na dnevni svetlobi. Po kosilu so nam pokazali hrib The Rockiple, ki je Američanom služil za opazovalno bazo. Ustavili smo se tudi na mostu, Ho Chi Minh trail. Na koncu smo si še ogledali ameriško bazo, ki sedaj predstavlja spominski muzej, nekaj ostankov bomb, dva helikopterja in nekaj razbitin. Ob 6h zvečer smo se vrnili nazaj v Hue. Izlet je bil kar v redu, že res, da se večino dneva voziš na avtobusu, pa tudi vodičke nisva skoraj nič razumela (pač njihova angleščina), ampak nekoliko sva le dobila vpogled v vietnamsko vojno, ki je tako pomemben del zgodovine.

Mesto Hue nama je bilo kar všeč, ni pa nama bilo všeč vreme, saj je bilo precej deževno. Hue je mesto, kjer pade največ dežja v Vietnamu. Ampak vseeno sva se imela super.

Lep pozdrav!

Anja & Jernej

Ninh Binh

V Hanoiu sva v agenciji kupila karte za avtobus do Ninh Binha. Rečeno je bilo, da naju pobere minibus, ki naju bo odpeljal do avtobusne postaje. Ta minibus se je pojavil sumljivo hitro. Kasneje se je izkazalo, da je res bilo nekoliko sumljivo, saj je voznik ustavil na pol poti in zahteval od naju denar, da naju pelje do letališča, kar pa ni bila najina destinacija in sva zato vztrajala, da sva že plačala avtobus. Ko je dojel, da je prišlo do pomote, je besno obrnil nazaj proti agenciji. Midva sva bila nekoliko na trnih, saj nisva bila sigurna, če naju bo sploh spustil ven. Na koncu sva le prišla nazaj do agencije, kjer sva se vsedla na pravi minibus, ki naju je odpeljal do avtobusne postaje. Na avtobusu, polnem domačinov, smo bili samo štirje turisti. Ni potrebno posebej omenjati, da sva privlačila veliko čudnih pogledov, predvsem po najinih torbah, midva pa sva kot sokola pazila na njih. Zvečer nas je avtobus odložil direktno pred hotelom, kjer sva se nastanila in zaspala po napornem dnevu, polnem avtobusnih voženj.

Naslednji dan sva najela motor in si po kratki lekciji o prestavah, šla ogledat Tam Coc. To je podobno kot Halong Bay, le da je na kopnem. Vmes teče reka, vsedeš se na čoln in pluješ skozi dobro uro. Čoln vesla ne ravno mlada domačinka. Veslala je zelo počasi, čez čas pa nama je ponudila veslo, da sva pomagala. Okolica je bila čudovita, čeprav smo se pomikali zelo počasi, sva uživala. Peljala sva se tudi skozi tri krajše jame. Mirnost čudovite pokrajine so nekoliko pokvarili vsiljivi prodajalci, ki ti hočejo na vsak način prodati karkoli, od fotografije, do prigrizkov ali vode za madam. Na vse to sva bila opozorjena v Lonely Planetu, zato se nisva pustila pretentati. Še ne na pol poti, naju je dohitela in prehitela horda domačih turistov, katerih tudi nisva bila preveč vesela. Nato nama je ženska še poskušala prodati svojo robo, vendar sva jo po prvem "No, thank you", kar ignorirala. Ko je videla, da bo od naju bolj malo dobila, je začela hitreje veslati in kaj kmalu sva bila nazaj. Nato sva se še odpeljala do Bich Dong pagode, ki je nekakšen tempelj, kjer sva tudi bila deležna nekaj vsiljivosti. Potem sva se počasi vrnila v mesto in se odločila poiskati še katedralo. Šla sva peš in v mestu, ki ni toliko navajeno na turiste, privlačila veliko pogledov, nasmehov in pozdravov.

Zadnji dan v Ninh Binhu, sva si želela še ogledati staro prestolnico Hoa Lu, ki pa je, po precejšnji vožnji skozi podeželje, nisva uspela najti. Sva pa ob pomoči prijaznega šolarja našla Mua Groti, ki je hrib, na katerga se povzpneš po 460 stopnicah. Do tja sva se peljala skozi manjšo vasico, kjer so naju pozdravili prikupni otroci. Povzpela sva se na vrh do čudovitega razgleda. Pod hribom pa je sameval zapuščen parkec, kjer so včasih imeli majhno gledališče. Okolica je bila prijetna, da se nama je škoda zdelo, da je zapuščena. Potem sva se počasi odpravila v sobo, spakirala stvari in se odjavila ter štiri ure čakala na recepciji na nočni bus proti Hue.

Celotno najino bivanje v Ninh Binhu, se nama je posvečal lastnik hotela, saj sva bila poleg treh nogometašev, ki igrajo za domači klub, edina gosta.

Se še javima iz Hue ali malo kasneje.

Lep pozdrav!

Anja & Jernej

Halong Bay

Po kaotičnem Hanoiu, sva preko agencije rezervirala 3 - dnevni izlet v čudoviti Halong Bay. Že samo iskanje primerne agencije, je bila prava avantura, saj nisva bila sigurna katera agencija je zanesljiva. Nato sva se končno odločila za eno, ki ni bila med cenejšimi, je bila pa med zanesljivimi po ocenah na internetu. Na koncu se je izkazalo, da sva se pravilno odločila.

Po 3 urni vožnji smo prispeli v Halong Bay, katerega sestavlja več kot 3000 otokov, ki se dvigajo iz smaragdnega morja. Legenda pravi, da naj bi Halong Bay ustvaril zmaj, ki je z repom razbil zemljo, v katero se je zlilo morje, ostali pa so otočki.

V skupini nas je bilo osem, od tega dva Francoza, ki potujeta za 9 mesecev, dva Angleža, ki potujeta po svetu eno leto in Avstralka z angleškim fantom, ki živita in delata v Hong Kongu. Bili so zanimiva druščina, predvsem prva dva para, ki imata za sabo že precejšen del poti in popotniških izkušenj.

Tam smo bili ena izmed mnogih skupin turistov, poleg gneče turistov pa je bila v zalivu tudi gneča ladijc. Vkrcali smo se na eno izmed boljših, ki je bila namenjena samo za našo skupino. Najprej so nam postregli s kosilom, ki pa je bilo za naju pravi izziv, saj je bila večinoma morska hrana, midva pa nisva nekakšna gurmana. Potrudila sva se in pojedla par springrolic, tofu, nekaj riža in zelenjave, saj sva vedela, da lačna ne smeva ostati. Po večerji smo žrebali ključe kabin, kjer sva midva dobila najboljšo:)

Pluli smo med čudovitimi klifi po mirnem morju in vse to je bilo pravi balzam za dušo po kaotičnem Hanoiu. Najprej smo se ustavili na enem izmed tisočih otočkov, kjer smo si ogledali jamo Hang Sung Sot ali Suprising Cave. Bila je lepa, ampak neprimerljiva z našo Postonjsko jamo:) Vodič Chuc nam je razložil o vietnamski zgodovini, ljudeh in njihovih verovanjih, med drugim tudi to, da si Vietnamci želijo biti beli, visoki, gologlavi ter dolgonosi (velik nos ponazarja lepo in dolgo prihodnost). Po ogledu jame je sledila vožnja s kanuji, kjer sva najprej imela nekaj težav, saj je bilo za naju prvič. Kmalu sva se ujela in veslala kot profesionalca:) Težko veslanje pa je bilo vredno, saj sta mirno okolje in čudovita narava tam nepopisna. Zvečer smo na ladji večerjali in se relaksirali, vodič nam je častil vino, s katerim smo nazdravljali v vietnamščini.

Naslednje jutro smo dan začeli po 7.uri in se po zajtrku odpravili na dokaj zahteven treking skozi džunglo. Midva sva zaradi slabe kondicije nekoliko zaostajala za drugimi, saj smo poleg vzpenjanja na hrib, morali tudi plezati čez skale. Ko smo prispeli do ravnine, smo se ustavili pri manjšem gojišču rib in od civilizacije izoliranem 71-letnem domačinu. Vodič nam je razložil o njegovem preprostem domovanju in o tem kako ima hiša tri vhode (enega za njih, drugega za goste, tretjega zaprtega za demone). Potem smo se odpravili naprej proti izhodu iz džungle, kjer smo morali preplezati še en hrib, ki pa za naju zopet ni bil mala malca:) Preostanek popoldneva je bil namenjen za kosilo in sproščanje ter za samostojno vožnjo s kanuji. Videla sva tudi gromozansko belo meduzo, ki nama je pognala strah v kosti. Nato smo se nastanili v prijetnem hotelu (iz katerega sva imela veličasten pogled, ki je viden na sliki) na otoku Cat Ba, kjer sva takoj odbrzela na bananine palačinke, ter jih pojedla tako hitro da jih nisva imela časa niti slikati:) Od utrujenosti sva zaspala že ob 8h zvečer.

Zadnji dan smo se zopet vkrcali na ladjo in pluli par uric nazaj do mesta Halong, kjer nas je še čakala 3-urna vožnja nazaj v Hanoi. Imela sva se super.

Lep pozdrav!

Anja & Jernej

Dobro jutro, Vietnam!

Po treh dneh potovanja, treh poletih in skoraj nič spanca, sva končno prispela v Vietnam. Začela sva v Munchnu, nadaljevala na Phuket (Tajska), od tam sva letela do Kuala Lumpurja (Malezija), zadnji polet pa naju je pripeljal v glavno mesto Vietnama, Hanoi. Vsi poleti so potekali normalno, razen na drugem, kjer se nama je pridružila pijana Malezijka in nama popestrila let s skorajšnjim bruhanjem.

Včeraj dopoldan sva prispela v Hanoi, se nastanila v hotelu, imela še malo moči za hiter sprehod po stari četrti, nato pa sva se izmučena zgrudila v posteljo in zaspala za naslednjih 14 ur.

Današnji dan se je začel stroškovno neugodno, saj nisva dobro preverila podatka v Lonely Planetu glede primerne cene prevoza in tako 2x preplačala prevoz z cyclom (Vietnamec goni kolo, kjer ima spredaj sedež za stranke). Verjetno se nama je malo zasmilil, saj je bil zelo droben in neprestano kazal na Jerneja, da je big guy:)

Začela sva z ogledom mavzoleja pokojnega predsednika Ho Chi Minha, katerega balzamirano truplo je na ogled obiskovalcem. Bil je veliki vietnamski komunistični vodja, zaslužen za obrambo Vietnama pred različnimi okupatorji. Z izgradnjo veličastnega mavzoleja, so mu Vietnamci izrazili spoštovanje in hvaležnost. Na prvi sliki je razvidna mogočnost te stavbe. Ogled mavzoleja je potekal zelo strogo, saj so nas razvrstili v kolone po dva skupaj in nas na vsakem koraku natančno opazovali ter opozarjali, da moramo dati roke ob telo. Ogledala sva si tudi palačo Ho Chi Minha, kjer je živel in delal od leta 1958 do 1969. Kompleks zajema palačo, ribnik, avtomobile in hišo na kolih. Sledil je ogled Ho Chi Minh muzeja, ki pa nama ni bil preveč interesanten, saj zajema veliko fotografij raznih političnih dogodkov, ki nama niso znani saj ne poznava vietnamske zgodovine.

Obiskala sva tudi Temple of literature, ki je skoraj 1000 let stara univerza in je posvečen raznim učenjakom.

Na koncu sva se napotila k jezeru Hoan Kiem, kjer stoji znani rdeči most. Ob jezeru se nahaja gledališče vodnih lutk, kjer sva si ogledala predstavo. Oder predstavlja bazen z vodo, lutke pa so vodene s palicami iz ozadja.

Dan sva zaključila z bananinimi palačinkami in bananinim shakeom. Bile so dobre, ampak se ne morejo primerjati s tajskimi:)

Počasi se privajama na vietnamsko hrano, kaos na cestah, hupanje in smog, presenetilo pa naju je tudi vreme, saj sva pričakovala da bo vroče, je pa prijetno mlačno. Zelo se imava fajn jutri ostajava še v Hanoiu, nato pa odrineva proti Halong Bay. Najina avantura se je končno začela!:)

Na levi strani je povezava do ostalih slik.

Lep pozdrav vsem!

Anja&Jernej