Talisay, Subic Bay

Talisay

Vožnja do Manile z nočnim busom je trajala 9 ur. Ko sva prispela, sva ujela avtobus za Tanauan. Od tam naprej sva morala na jeepney in še pred 9. uro zjutraj prispela v Talisay. Nastanila sva se v ne preveč lepi sobi, ki ni ravno poceni. Tu se pač pozna bližina Manile. Mestece še kolikor toliko izgleda, ljudje pa so kot večina ostalih Filpincev - gledajo brez zadržkov. V hotelu je še ena belka, Nizozemka, ki je zelo visoka, še višja od Jerneja. Njo gledajo še bolj. Današnji dan sva si vzela prost za počitek, ki sva ga zelo potrebovala.
Zjutraj, po zajtrku smo bili dogovorjeni s še dvema gostoma, da skupaj najamemo čoln do vulkana Taal. Po kratki vožnji s čolnom smo prispeli do otoka sredi jezera. Tam so bili večinoma domačini in ranč ubogih konjev, katere so vztrajno ponujali za ježo do vrha. Pot ni bila pretežka, je pa bilo zelo vroče in prašno. Hodili smo približno 45 minut, ko smo prispeli do vrha, kjer smo zagledali ogromen vulkanski krater in jezero v njem. Vulkan je eden izmed najmanjših in najbolj aktivnih na svetu. Sestavlja ga 47 kraterjev in 35 vulkanskih kron. Zadnji izbruh je bil leta 1977, videni krater je nazadnje bruhal leta 1715. Bilo je zanimivo in kar nekaj časa smo uživali v razgledu. Ko smo imeli dovolj, smo se vrnili in se s čolom odpeljali nazaj. Ni nama bilo do tega, da bi posedala na sicer prijetnem balkončku, zato sva se odločila, da greva v mesto Tagaytay. Ujela sva jeepney, vendar sva malo oklevala, saj nisva bila prepričana ali za naju velja ista cena kot za ostale. Verjela sa vozniku, da velja in se stisnila na vrečo zelenjave, v že skoraj poln jeepney. Peljali se nismo zelo dolgo in na koncu sva plačala isto kot ostali. Mestece izgleda za silo OK,sploh v primerjavi z ostalimi mesti, vendar kljub temu ni nič posebnega. Pogledala sva razgled na jezero Taal, videla sva bolj malo, saj so bile v zraku meglice od vročine. Ko nisva imela več kaj za početi, sva se s triciklom vrnila nazaj. Vozniku sva zelo težko dopovedala, da ne rabiva čolna do vulkana, ker sva tam že bila. Na koncu naju je vseeno peljal do mesta, kjer bi lahko najela čoln. Tukaj je bilo vredu, samo ščurek v sobi nama ni bil všeč (ja, spet naju je obiskal) in to, da v jezeru ni bilo videti otočka kot na slikah.

Subic Bay

Talisay sva zapustila dopoldan in bila na poti večino dneva. Najprej sva malo čakala jeepney, potem še dlje bus v Tanauanu za Manilo. Čakala sva ga dolgo, čez čas je končno prišel in naju odpeljal na želeno mesto. Na njihovem terminalu sva pustila prtljago. Domačini tam kar sami pograbijo torbe in jih nesejo, potem pa nastavijo roko za napitnino. Kaj pa češ druga, kot da jim daš par pesosov. Problem je, ko jim to ni dovolj. S taksijem sva šla v Mall of Asia, kjer sva morala kupiti še par spominkov. Potem spet s taksijem po prtljago in nato še v en taksi do drugega bus terminala za Subic Bay. Tam je na srečo bus že čakal in čez nekaj časa smo se odpeljali. Vožnja je trajala kar dolgo, približno 4 ure, ker nismo šli po avtocesti. Prispeli smo v še eno grdo mesto Olongapo. Tam naju je triciklist nasral za nekaj pesosov. Med vožnjo nam je crknil motor. Ampak, ker so tukaj mojstri za take stvari, ga je voznik popravil v par minutah. Prispela sva v hotel, ki izgleda kot "kurbnhous", saj je bilo videti polno starih, grdih belcev s filipinskimi prostitutkami. Bila je že tema, predvidevala sva, da je tako v vseh ostalih hotelih, zato sva vzela sobo, ki ne izgleda slabo.
Dopoldan sva se počasi odpravila proti Ocean Adventure parku. Najprej sva morala na modri jeepney do središča mesta, nato na rumenega do vrat v Subic Bay Freeport Zone. Tam sva vzela taksi in se peljala skozi kar lepo področje, del je bilo pristanišče. Videla sva tudi veliko lepih, luksuznih vil. Ko sva prispela, sva kupila običajno vstopnico in si najprej ogledala predstavo z natreniranimi morskimi levi. Zelo sva se nasmejala, saj sta bila zelo posrečena in neverjetno ubogljiva. Znala sta vse, kar sta zahtevala trenerja; od plesa, ploskanja, igranja z žogo, do samokontrole, ki je bilo najboljši del predstave. Večjemu, samcu, je trener nastavil ribe, ki jih ni smel pojesti, dokler trener ni zaploskal. Bila sva zelo navdušena. Potem sva si ogledala akvarij in se slikala s posrečeno maskoto. Na vrsto je prišla predstava z delfini. Zelo sva uživala, ko sva gledala čudovite delfine, kako so ubogljivo skakali iz vode in delali razne trike. Prekrasne živali. Vmes so tudi ozaveščali o našem škodljivem vplivu na okolje. Po končani predstavi, so nam ponudili slikanje z delfini po razumljivi ceni. Nisva želela zamuditi te enkratne priložnosti. Ko sva prišla na vrsto, sva najprej pobožala delfina, ki je neverjento gladek. Dala sva mu ribo in se rokovala z njegovo plavutjo, potem pa nama je pomahal v slovo. Nato sva se slikala, tako da je vsak na eni sliki z roko, stegnjeno nad delfinom. Tega ne bova nikoli pozabila in vesela sva, da sva imela priložnost to doživeti. Ogledala sva si še hranjenje morskih psov, počakala sva na slike, nato pa se počasi odpravila nazaj. Zaradi prelepih delfinov, je za nama čudovit dan.

Naslednji dan sva imela naročen prevoz do mesta Angeles. Velik in hladen kombi sva imela čisto zase. Z voznikom sva se za doplačilo dogovorila, da naju odpelje direktno do letališča. Tako sva se približno eno uro peljala po avtocesti, udobno, kot že dolgo časa ne. Clark letališče je tako majhno, da imajo terminal za čakajoče potnike kar zunaj. Naslednjih 5 ur in pol sva sedela zunaj in čakala, da bo čas minil. Nekako je in šla sva na check-in, nato pa čakat na polet. Notranji terminal za odhode je bil kar OK, prostoren in klimatiziran. Par uric sva še posedela tam, nato pa se vkrcala na letalo proti Singapurju in se poslovila od Filipinov.

Lep pozdrav!

Jernej in Anja

Legaspi, Manila, Sagada, Banaue, Batad

Legaspi

Dopoldan sva v resortu priročno naletela na moškega, ki naju je po ugodni ceni z avtom odpeljal v Legaspi. Tega sva bila vesela, saj sva se izognila triciklu in natrpanemu kombiju. Med potjo sva iz avta zagledala vulkan Mayon (visok je 2462m). Na srečo ni bilo oblakov, tako da sva ga videla v celoti (tudi krono), iz njega se je kadilo. Je eden izmed najbolj nevarnih vulkanov na svetu. Ko smo prispeli v Legaspi, sva bila presenečena, kako veliko mesto je, saj sva pričakovala, da bo manjše. Najprej sva šla pogledat ruševine cerkve Cagsawa, kamor so se leta 1814 zatekli ljudje pred vulkanom. Vsi so umrli. Ostal je samo zvonik. Ko sva prispela do ruševin, sva bila tik pod vulkanom, vrh so že skrivali oblaki. Bilo je zelo vroče, v senci sva čakala, da se oblaki razkadijo, da bi naredila dobro sliko in videla vrh od blizu. V tem času je prišlo na stotine šolarjev, ki so naju zagreto slikali in hkrati čudno gledali. To nama je bilo preveč in odmaknila sva se stran. Šla sva proti vulkanu, za majhnim hribom je bil potoček, v katerem se je hladil bizon. Tam sva še malo počakala, da gredo oblaki mimo in za trenutek sva to tudi dočakala. Potem pa sva mimo šolarjev odhitela nazaj proti Legaspiju, kjer sva šla v nakupovalni center in tam preživela preostanek dneva, dokler nisva šla na nočni bus do Manile.

Manila

Pa sva spet tukaj, v grdem glavnem mestu. Nastanila sva se v hotelu in nekaj uric izkoristila za spanje, ker nama to na busu ni uspelo. Čez dan sva šla na pohod po Mall of Asia. Nakupovalni center je res ogromen in takoj je šlo večino dneva mimo. Tudi nekaj nakupom se nisva mogla upreti. Dopoldan so bile ulice po Manili presenetljivo prazne, tudi center je bil sprva dokaj prazen, sčasoma pa se je nabralo ogromno ljudi. Ko sva želela nazaj v hotel, sva vsedla v taksi pred centrom. Kmalu zatem se je taksist začel glasno prepirati s policajem o nečem, potem pa je kar speljal, policaj pa je s pendrekom udaril po avtu. Malo naprej ga je ustavil naslednji policaj, spet so se začeli prepirati, midva pa sva hitro šla iz avta. Ni bilo prijetno med prepirom in v avtu jeznega taksista, sploh če sva bila midva vzrok (morda naju nebi smel pobrati tik pred centrom). Šla sva v drug taksi in obložena z vrečkami varno prispela v hotel. Ves čas je bilo na ulicah videti dosti manj ljudi kot prejšnjič. Spraševala sva se kje so vsi; odgovor sva dobila v nakupovalnem centru.
Naslednji dan sva si privoščila spanec, kolikor sva si ga pač lahko in kmalu za tem izgubljala živce z osebjem v hotelu, ki nič ne zna angleško. Ko sva se šla odjavit, je bila na srečo že na recepciji edina zaposlena, ki zna za silo angleško, tako da sva se lahko zmenila glede perila in prtljage, ki sva jo pustila v hotelu. Čudila vsa se, da v hotelu v glavnem mestu ne zna skoraj nihče angleško, vsepovsod drugje na Filipinih, pa sva se z vsemi vse zmenila brez problemov. Ko sva vse uredila, sva se odpravila proti Ocean Parku (akvariju). Tam sprva ni bilo veliko ljudi, česar sva bila še possebej vesela. Kupila sva promo karte, ki vključujejo še vožnjo s čolnom in ribji spa. Po začetku ogleda, mir ni dolgo trajal, saj je prišla ogromna s kupina glasnih šolarjev, ki so se vedli res nevzgojeno. Bilo je prehrupno in odločila sva se, da počakava, da gredo naprej. Pred tem sva božala morske zvezde in morsko kumaro. Ko je bilo kolikor toliko mirno, sva nadaljevala ogled. Videla sva raznorazne ribe, imajo tudi ogromen akvarij, pod katerim je tunel. Notri je potapljač ravno hranil ribe, ogromne mante in jeguljo. Šla sva v ribji spa, kjer imajo dva bazenčka, kamor namočiš noge, majhne ribice pa jedo odmrlo kožo. Sprva je zelo žgečkalo, potem pa se privadiš in zelo prija. Ribice so svoje delo opravile odlično:) Potem sva šla še na vožnjo s čolnom s steklenim podnom po velikem akvariju, kjer so nas odpeljali dva kroga, vodič nam je razkazoval in predstavljal razne ribe, tu pa tam je katera radovedno priplavala do stekla. S tem sva počasi zaključila ogled akvarija in se napotila proti delu mesta, kjer sva kupila karte za nočni bus, od tam pa sva morala po karte za Formulo 1. S taksijem sva prispela v del Manile, ki je bil presenetljivo lep in moderen. Bilo je polno stolpnic, ceste in pločniki niso bili umazani in prenatrpani. Malo je spominjalo na že videni Kuala Lumpur. To je del kjer so poslovne stavbe. Zelo sva bila presenečena, saj nisva vedela, da Manila vsebuje tudi lepše dele. Sicer bi pa to lahko pričakovala, saj je v nakupovalnih centrih videti ogromno bogatih Filipincev (ki se ves čas, bolj kot ne, bašejo v fast foodih), ki verjetno ne živijo v grdih predelih. Po parih vožnjah z dvigali do 17. nadstropja in nazaj, nato pa spet v 9. nadstropje sva končno našla pisarno, vendar kart nisva dobila, saj bi bilo potrebno na njih čakati več dni. Ko je bil čas za odhod na nočni bus, sva naletela na problem. Bila sva precej daleč in taksija nikakor nisva mogla dobiti. Ali niso imeli pojma kam želiva, ali jim je bilo predaleč in so se grdo spačili, ko so rekli "no", ali pa so postavili zelo visoko ceno. Ko sva videla, da tako ne bova prišla nikamor, sva naslednjemu taksistu pristala, da mu pač plačava zahtevano ceno, saj se nama je že to dosti zdelo, da ve kam želiva. Vsaj mislila sva, da ve. Večino časa smo tičali v prometnem zamašku, taksist je večkrat moral vprašati za smer. Nekako nam je uspelo, da sva prispela v hotel, kjer sva na hitro pobrala torbe in perilo in šla v drug taksi do bus postaje. Spet smo bili v grozni gužvi in se pomikali po polžje. Zelo sva bila nervozna, da nama ne uspe pravočasno priti do busa. Bila sva skoraj prepričana, da bova zamudila, ko smo se kar naenkrat znašli na pravi ulici. Kam se nama je odvalil iz srca. Tako sva sedela na busu, na 12-urni vožnji proti severu Filipinov. Bilo je zelo naporno, saj je bilo spet zelo težko spati sede. Čas je nekako minil in po belem dnevu smo se že vozili med visokimi hribi, po cesti brez ograje, tik nad visokim prepadom.

Sagada

Po dolgi vožnji smo z busom končno prispeli v Bontoc. Mestece naju je zelo presenetilo s svojo velikostjo, saj sva pričakovala, da bodo kraji na severu zelo zakotni, majhni, s samo parimi hišami. Okolica je še lepša, kot po pričakovanjih. Poleg nešteto riževih teras je tukaj veliko boričev, prehude vročine ni. Takoj sva našla jeepney za Sagado in v eni uri prispela na cilj. Odpravila sva se na pohod po jami z vodičem, ki ni bil preveč zgovoren, kljub temu, da je vedel veliko. Najprej smo hodili po cesti skozi vas. Na eni točki sva imela čudovit razgled na riževe terase. Ko smo prišli do jame, je vodič pripravil svetilko in po stopnicah smo se spustili v jamo. Pot se je začela in sčasoma je postajala vedno bolj spolzka in vedno bolj zahtevna. Globje, kot smo šli, težje je bilo za hodit, kamni so bili zelo spolzki, zato sva morala biti zelo previdna. Na enem delu je bilo ogromno netopirjev, posledično je bilo veliko njihovih iztrebkov, ki so samo še oteževali pot. Zaradi njih so bili kamni še bolj spolzki, smrdelo je in tudi midva nisva ostala brez prispevka. Končno smo prišli do glavnega dela jame, kjer smo sezuli čevlje, saj je bilo po mokrih kamnih lažje hoditi bos. Tu pa tam smo hodili tudi po ledeno mrzli vodi. Vodič nama je pokazal razne podobe, ki so oblikovane v apnenec: kraljico (noseča ženska; trebuh, del nog in mednožje), kralja (ogromen penis), princa (majhen penis) in princeso (majhno žensko mednožje). Najdejo pa res vse možno:) Poleg teh oblik smo videli tudi kačo, želvo, mačko, bizona, kolač, ... Potem smo morali čez malo bolj zahteven del, kjer je bilo res veličastno. Naredila sva kar nekaj slik, potem pa smo se počasi vrnili nazaj. Del poti sva splezala po vrvi, vodič naju je slikal. Cela pot je bila naporna, vendar se je bilo vredno potruditi za zadnji del jame. Zvečer sva izmučena padla v posteljo in zaspala kot top. Naporna noč na busu in plezanje po jami, sta terjala svoj davek.
Noč je bila mrzla, vendar sva bila toplo pokrita, tako da naju ni zeblo preveč. Zbudila sva se v hladno in megleno jutro. Na poti na zajtrk naju je kar nazeblo; sva že skoraj pozabila, kakšen je občutek, če je hladno. Po zajtrku sva si poiskala vodiča za pohod do velikega slapa. Ujeli smo jeepney, tik preden je speljal, bil je poln, zato sva morala sedet na streho. To je bilo doživetje. Na srečo je bila cesta celo pot betonirana, tako da se ni bilo potrebno držati premočno. Pa še lep razgled sva imela. Prišli smo do mesta Bangaan, kjer smo začeli pohod. Presenetljivo je pot vodila samo navzdol po stopnicah, bilo je dokaj enostavno. Prišli smo do vasi, kjer so naju pozdravili otroci. Malo smo hodili po vasi, nato pa prišli do čudovitih riževih teras in pot nadaljevali skozi njih. Nisva se mogla nagledati čudovite narave. Najlepše so zelene terase, kamor je prelep pogled, še posebej, če stojiš kje na vrhu. Sicer jih je pa ogromno, vendar po besedah vodiča, še vedno premalo za vse ljudi, ki tukaj živijo. Šli smo še preko par kamnov in nato prispeli do slapa Bomodok. Ker na vrhu črpajo vodo po ceveh za rudnik, slap ni tako močan, zaradi česar je bolj idealno za kopanje v bazenčku pod slapom. Voda je bila zelo mrzla, Jernej in vodič sta se opogumila in šla zaplavat. Malo smo še uživali v lepi okolici, potem pa se počasi vrnili nazaj. Hujšim stopnicam smo se izognili in šli po enostavnejši, bolj položni poti med riževe terase. Na vrhu sva se pridružila skupini, ki je imela najet jeepney in vrnili smo se nazaj v Sagado. Tam sva z istim vodičem šla pogledat Echo Valley, kjer visoko na apnenčastih klifih visijo krste. Tako so včasih pokopavali ljudi, nekaj jih je tudi novejših, izpred par let. Bilo je zanimivo, vendar hkrati tudi bizarno. Midva sva sama komaj stopala po strmem hribu, oni pa tja dol nosijo krste. To je samo del naloge, drugi del je še obešanje krst na klife, kar si sploh ne moreva predstavljati. Res neverjetno, kaj vse se spomnijo. Ponekod so bile krste že čisto razpadle in bilo je videti tudi kosti. Potem sva se prijetno utrujena vrnila v sobo. Tako se počasi poslavljava od Sagade, mirne gorske vasice, ki je v čudoviti okolici hribov, riževih teras in boričev (katere so nasadili Američani med vojno). Narava je prelepa, vreme tudi zaenkrat in krasno se počutiva daleč stran od onesnažene Manile in ostalih filipinskih mest.

Banaue

Pot iz Sagade do Banaue bi morala trajati vse skupaj tri ure, na poti sva bila šest ur. Glavna vzroka za dolgo in naporno pot sta bila 2-urno čakanje, da se nabere dosti ljudi za jeepney in okvara jeepneya na poti. V Bontocu se je slaba volja stopnjevala, saj ni bilo skoraj nič ljudi za Banaue, voznika pa sta očitno nameravala čakati v nedogled. Bilo je tudi zelo vroče in spraševala sva se, kam bi prišli, če bi vsa prevozna sredstva delovala po tem sistemu. Ob 12h smo končno šli, vendar smo se po pol ure vožnje ustavili, ker je motor odpovedal. Popravljali so ga približno 45 minut. Ko smo končno šli naprej, nam je nekako uspelo priti do Banaue (čeprav sma mislila, da nam ne bo). S triciklom sva se odpeljala do hotela, se nastanila, nato pa z istim triciklom do razglednih točk na riževe terase. Pogled je bil lep, vendar so naju riževe terase v Sagadi veliko bolj navdušile. Verjetno zaradi lepega vremene in zato, ker so bile zelene (te v Banaue še niso vse posejane z rižem). Na vrhu sva naredila nekaj slik in se razgledala po trgovinicah s spominki, nato pa se vrnila v mesto, kjer sva takoj opazila negativno razliko v primerjavi s Sagado. Majhno mestece je stisnjeno in grdo. Po cestah je polno rdečih pljunkov od nečesa, kar žvečijo. Tudi tukaj (kot v večini filipinskih mest) je preveč ljudi. Skratka zelo daleč od idilične vasice v Sagadi. Tukaj si človek kar zaželi, da bi pobegnil daleč stran. Ali pa morda nazaj v Sagado:) Najin hotel je na vrhu hriba, visoko stran od mesta. Ima lep razgled nad terasami in naredi najino bivanje v Banaue prijetno. Sicer pa še dobro, da sva tukaj samo kratek čas.

Batad

Iz Banaue sva šla v Batad zgodaj zjutraj. Del poti sva se peljala s triciklom in vožnja ni bila sproščujoča. Spet sva bila na njihovih omembe nevrednih cestah in dodobra naju je narukalo in naprašilo. Po eni uri sva prispela do razpotja, kjer sva pot nadaljevala peš. Večinoma sva hodila v breg, po kamniti cesti, skozi gozd in sredi ničesar. Do vrha (sedla) sva hodila približno eno uro, srečala nisva skoraj nikogar, na vrhu pa so idilo pokvarili domačini, s parimi trgoovinicami in sčudnim humorjem. Šla sva naprej, po drugem delu poti, ki je vodila navzdol. Najprej po stopnicah, nato pa skozi gozd. Narava in okolica je bila čudovita. V manj kot uri sva prispela v Batad. Penzion, kjer sva se nastanila, je zelo preprost, kopalnice še bolj, vendar je za pogled, ki ga imava na terase, vredno malo potrpeti. Teras je ogromno, raztezajo se od vrha hriba, globoko v dolino. Razgled je čudovit. Par ur sva samo sedela na balkonu in uživala v pogledu na terase. Zvečer sva imela zanimiv tuš. Kupila sva vedro vroče vode in ponovila se je zgodba iz otoka Apo:) Ni bilo slabo, sploh zaradi tople vode.
Noč v navadni leseni sobi ni bila prijetna. Slišali so se vsi mogoči zvoki, Jernej je sredi noči videl velikega ščurka. Odločila sva se, da najino bivanje v Batadu skrajšava, saj nama ni bilo do tega, da prespiva še eno noč v tej sobi. Vstala sva pred šesto zjutraj, pozajtrkovala, nato pa šla na riževe terase poslikat čudovit razgled. Nazaj sva šla na isto pot, po kateri sva prišla. Malo se nama je mudilo, saj sva želela ujeti jeepney do Banaue, zato nisva smela porabiti preveč časa za počitek. Bilo je zelo naporno, sploh zadnji del po strmih stopnicah in oba sva se zelo spotila. Vendar nama je nekako uspelo in v eni uri sva prispela na vrh ter sedla na jeepney. Bila sva edina med domačini, voznik je rekel, da stane vožnja 150 pesosov. Predvidevala sva, da je za naju več kot za domačine in se na koncu vožnje tudi prepričala, da sva imela prav. Voznikov kompanjon nama je želel zaračunati 200 pesosov! Seveda sva rekla, da nama je bilo rečeno 150 pesosov in tudi toliko plačala. Za ostale je bilo 100 pesosov. Sarkastično sva ga vprašala, če sva imela boljše sedeže, odvrnil je, da ne, midva nazaj, da veva. Ostale ženske na jeepneyu pa so se naredile butasto, kot da ne govorijo angleško. Tako je ponavadi v teh krajih. Sedaj sva na poti že dovolj časa, da jim iz obraza bereva, da naju goljufajo. Že dolgo časa vidiva iste obraze:) Zelo utrujena sva prispela v Banaue in se do večera (do nočnega busa) nastanila v hotelu, z namenom da se malo spočijeva. Tako počasi zaključujeva najino pot po severu Filipinov. Bilo je naporno, vendar vredno zaradi čudovite narave in riževih teras. Ostala nisva dolgo, ampak ravno dovolj.

Lep pozdrav!

Jernej in Anja

Dumaguete, Donsol

Dumaguete

Zjutraj so naju s čolnom odpeljali do Malatapay, od koder sva morala z busom naprej do Dumaguete. Prvi bus, ki je pripeljal mimo, je bil nabito poln, drugi ni pobiral potnikov, tretji, ki sva ga dočakala je bil jeepney - najino "priljubljeno" prevozno sredstvo. Sčasoma smo spet bili natlačeni, vendar sva v slabi uri prispela v Dumaguete. Nastanila sva se v sobi s klimo, TVjem, toplim tušem in internetom, po ugodni ceni. Ogledat sva si šla katedralo in Bell Tower, ki je zgrajen iz koralnih kamnov, potem pa sva pohajkovala po mestu, ki ni tako lepo, kot so vsi pravili in kot sva pričakovala, da bo. Še eno filipinsko mesto, ki se nama zdi prenatrpano. Opazila sva tudi, da je tukaj veliko beračev in tečnih prodajalcev biserov, ki se jih ne moreš znebiti.

Naslednji dan sva si nameravala ogledati dva vulkanska jezera, pa so bili na nebu preveč grozeči oblaki, tako, da sva si premislila. Namesto tega sva preživela sproščujoč dan v Dumaguete. Mesto nama ni preveč všeč, saj je prepolno beračev, ki vztrajno stegujejo roke proti mimoidočim, pa tudi smoga in onesnaženosti je preveč. Sva pa super zadovoljna s hotelom, saj po dolgem času prija malo udobja (elektrika, topel tuš, TV, internet,...):)

Donsol

Pot iz Dumaguete do Donsola je bila dolga in precej naporna. Najprej sva imela zjutraj ladjo do Cebuja, plovba je trajala približno 4 ure. Potem sva šele zvečer imela ladjo do Masbate, zato sva se odločila, da popoldan preživiva v nakupovalnem centru, saj naju neprivlačno mesto Cebu ni nič kaj preveč mikalo. Tam sva bila nekaj ur in nisva se mogla načuditi kako gromozanski je. Znova in znova sva odkrila novo krilo stavbe, tako, da na koncu nisva več vedela, kje točno sva. Med vsemi trgovinami, nama je čas hitro minil in kmalu je bila že ura nekaj do pet, ko sva morala iti proti pristanišču. Ko sva prispela v pristanišče, so nas z busom odpeljali do 5 metrov oddaljene ladje, ker se je tam prepovedano sprehajati prosto okrog. Bilo je res smešno, saj smo se kar namučili, da smo se spravili na bus z vso prtljago, za to, da smo se potem peljali minutko. Ladja je bila dosti manjša od Super Ferry iz Manile, tudi turistični razred je bil slabši, saj je bilo manj zasebnosti. Vendar bi billo vse brez problema in čisto udobno za zdržati, če nebi v bližini naju spal nek Filipinec, ki je celo noč smrčal kot medved! Grozno, še čepki niso pomagali. Tako, da sva se zjutraj zbudila nespočita. V Masbate-u sva morala na naslednjo ladjo do Pilarja. Ob prispetju v Pilar, so naju spet napadli kam greva; enemu moškemu sva sledila, ker sva mislila, da nama želi pokazati kje je jeepney. Odpeljal naju je do tricikla, s katerim smo se dogovorili za ceno, potem pa sva morala še moškemu plačati za njegove usluge. Končno sva prispela v Donsol, ki je večji kot sva pričakovala. Ko sva se nastanila v sobi, sva se šla registrirat v turistični center za opazovanje morskih psov kitovcev (ribice, ki zrastejo do 18 metrov in tehtajo do 40 ton) . Tam sva izpolnila obrazec in si ogledala dokumentarni film. Po kosilu sva se želela namočiti v morju, pa sva si premislila, saj ni bilo ravno čisto, plaža s temno rjavim peskom, pa tudi ni privlačna. Preostanek dneva sva pisala razglednice, zvečer pa sva šla gledat kresničke. S čolnom so naju peljali po reki, do dreves, kjer se zbirajo kresničke. Bilo jih je na tisoče in drevesa so izgledala kot božične jelke. Na koncu je eden izmed čolnarjev šel do drevesa in nama jih nekaj ulovil v vrečko. Drugi ga je zafrkaval:) Malo sva jih občudovala, nato pa izpustila nazaj v naravo. Lep zaključek napornega dne.

Zjutraj ob sedmih sva šla plavat z morskimi psi kitovci. Pri turističnem centru je bilo že precej ljudi, zato naju je malo zaskrbelo ali bova sploh imela priložnost videti kakšnega. Malo sva morala počakati, da se nas je nabralo sedem za cel čoln. Na čolnu so bili poleg naju: en Anglež, dva Filipinca, ki sta se nenehno snemala s kamero in en belec s Filipinko. Nobena izmed Filipink ni znala plavati, zato so jima dali rešilni jopič (to pojasni snorklanje Azijcev v rešilnih jopičih). Nismo se dolgo peljali s čolnom, ko si je vodič na hitro obul plavutke in nam rekel naj skočimo v vodo. Ko smo zagledali prvega kita, smo za njim hitro plavali in adrenalin je bil na vrhuncu. Vsi smo se podili za njim, dokler ni izginil v globino. Potem smo šli nazaj na čoln in iskali naslednjega še kakšnih 15-20 minut. Kmalu smo bili spet v naglici; skočili smo iz čolna in divje plavali za drugim kitom. Občutek je nepopisen, najprej naju je bilo malo strah teh ogromnih živali, ko pa plavaš z njimi pa vidiš, da so nežne, lepe in mogočne. Naslednje tri ure smo tako skakali iz čolna in plavali s kiti. En trenutek sva se znašla zelo neprijetno blizu, saj sva šla v vodo za drugimi, ki so ga že opazili, midva pa še nisva vedela kje točno je. Ko sva pogledala pod vodo, sva zagledala gromozanska odprta usta in bila sva tik pred njimi (premer imajo tudi do 2 metra!). Bilo je malo grozljivo, morski pes kitovec se ni pustil motiti in se tudi ni odmaknil, zato sva po hitrem postopku odplavala stran. Vseeno pa je bilo smešno:) Čez čas, nas je večina bila od napornega plavanja v močnem toku, utrujena, zato je bil enkrat Jernej v vodi sam z vodičem in kit se jima je nastavljal kar nekaj časa. Na enem je videl tudi grdo rano od propelerja čolna. Vse skupaj smo jih videli sedem, potem pa smo bili vsi že zelo utrujeni in zaključili smo izlet. Za nama je čudovita in nepozabna izkušnja. Skoraj težko je z besedami opisati, kakšen je občutek plavati z največjo ribo na svetu. Še ena stvar, ki je ne bova nikoli pozabila. Zelo sva vesela, da sva videla kite in plavala z njimi, marsikdo pride v Donsol, pa nima te sreče. Midva sva jo imela in bilo je vredno priti sem.

Še dva posnetka, ki sva ju naredila pod vodo.





P.s.: Slike bodo čez kakšen dan ali dva.

Lp, Anja in Jernej

Puerto Princesa, Panglao Island, Tambobo Bay, Apo Island

Puerto Princesa

Zbudila sva se zgodaj zjutraj in šla na jeepney ob sedmih. Želela sva sedeti zraven voznika, saj je tam največ prostora za noge, pa sta že dva domačina imela rezervirano. Tako, da nama ni preostalo druga, kot da se stiskama zadaj z ostalimi. Na jeepneyu je bilo veliko več ljudi, kot pa je bilo prostora; bilo smo še bolj nabunkani, kot zadnjič. Večina šolarjev je dobesedno visela iz jeepneya, držali so se za robove in ko so vsi šli dol, nisva mogla verjeti koliko jih je bilo. Jeepney pa je kljub temu še vedno bil poln. Vožnja je bila kar neudobna, 40 minut pred ciljem smo se celo ustavili, da je šel voznik pozajtrkovat. Po treh urah sva prispela v Puerto Princeso in se s triciklom odpeljala do hotela. Po dobrem zajtrku sva šla v mesto, ki je veliko bolj prijetno kot Manila, vendar še vedno tipično filipinsko. Tudi tukaj sva bila deležna dosti čudnih pogledov, vozniki triciklov so dosti bolj tečni, kot v manjših in doslej obiskanih krajih. Ogledat sva si šla vrt metuljev, ki je sicer majhen, vendar poln zelenja in rož, metulji pa igrivo letajo okrog tebe, nekateri pa počivajo v senci. Bilo je čudovito in vsa navdušena sva jih slikala.
Drugi dan sva pohajkovala po mestu in tako počasi zaključila najino bivanje v Puerto Princesi, zadnji točki na Palawanu. Mesto je simpatično, ljudje so prijazni, kljub temu, da včasih precej nevljudno gledajo v naju. Pa saj ne mislijo nič slabega, občutek pa je vseeno malo neprijeten. Turistov je zelo malo, veliko pa je belcev s Filipinkami.
Palawan je nekoliko bolj odročen otok od ostalih Filipinov, vendar ima dosti čudovitih plaž in zalivov, kar sva videla, je bilo nepozabno.

Panglao Island

Okrog 12-ih popoldne sva imela let iz Puerto Princese za Cebu. Letela sva s Cebu Pacific, let je bil malo neprijeten, saj je bilo dosti turbulence. Stevardese in stevard so bili nasmejani in imeli so nagradno igro - npr. kdor prvi pokaže revijo, denar, ipd. , dobi nagrado. Dobila nisva nič, so pa naju nasmejali. Ko smo pristali, sva se s taksijem zapeljala do nakupovalnega centra, kupiti sva morala knjigo - vodič Malezije. Na poti do tja sva iz avta videla najbolj zanemarjenega brezdomca, kar obstaja. Moški je, črn od umazanije, sedel na pločniku, lase je imel dolge, goste in skuštrane. Bil je čisto gol. Kot divja žival. Bila sva šokirana. Ko sva kupila knjigo, sva šla s taksijem v pristanišče, kjer sva kupila karte za čoln do otoka Bohol, mesta Tagbilaran. Čoln je bil soliden in v dveh urah smo prispeli v Tagbilaran. Tam so naju domačini napadli z izleti, prevozi in prenočišči; vzela sva tricikel do otoka Panglao, plaže Alona. Šla sva v hotel, ki nama ga je predlagal voznik, saj je bila cena ugodna. Takrat se je že zdavnaj stemnilo, tako da si plaže Alona nisva mogla ogledati v celoti. Šla sva na večerjo, kjer sva na ulici in v restavraciji videla ogromno turistov. Prva opažena razlika v primerjavi s Palawanom, ki nama ni všeč.
Zgodaj zjutraj sva najela motor in se odpravila na izlet. Prva točka so bili Chocholate Hills. Na poti do tja se je pooblačilo, pa tudi deževati je začelo. Ko sva prispela, je vreme še vedno bilo žalostno. Šla sva na zajtrk, potem pa na enega izmed čokoladnih hribov, na razgledno točko. Kljub slabemu vremenu, je bil pogled na hribe čudovit. Vse skupaj jih je 1268, poleti trava na njih postane čokoladne barve. Na svetu so edini takšni hribi, izgledali so kot čokoladni bonboni v bonbonieri. Druga točka je bila cerkev v mestu Baclayon, ki je ena izmed najstarejših kamnitih cerkev na Filipinih. Slikala sva jo od zunaj, nato pa se odpravila proti zavetišču za tarsierje - ogrožene najmanjše primate na svetu (veliki so do 12,5 cm). Pot do tja je bila zanimiva, vprašati sva morala za smer, cesta je bila slaba in je vodila skozi podeželje. Ko sva prišla do kraja Corella, sva spet morala tankati bencin iz steklenice Coca Cola (tankala sva že na začetku poti, v neki zakotni vasici, kjer so bili ljudje prijazni in radovedni). Končno sva našla zavetišče. Tam naju je vodič odpeljal v ograjen del džungle, kjer smo čisto tiho hodili, dokler nismo videli prvega tarsierja. Bila sva navdušena nad to malo živalco. Kot drobcen medvedek je prestrašeno kukal izpod lista na veji. Videla sva jih 5, za vsakega je vodič točno vedel kje se nahaja in skoraj vsakega sva velikokrat poslikala. Res nepozabno doživetje. Prebrala sva še par informacij, potem pa se počasi odpravila nazaj.
Naslednji dan sva si vzela prosti za počitek. Zjutraj je bilo slabo vreme, odločila sva se, da greva v mesto, saj nama je bilo preveč dolgčas. Tam sva šla v nakupovalni center, kjer sva se sprehajala mimo trgovin, šla na internet, potem pa nama je zmanjkalo idej in počasi sva se vrnila na Alono. Šla sva na sprehod po plaži in v eni izmed restavracij videla skupino Slovencev, ki so na potovanju s Šerugo.
Za zadnji dan na Aloni, sva imela rezerviran izlet - opazovanje delfinov in otok Pamilacan. Ob pol šestih zjutraj so naju prijazni vodič Tedy in dva voznika čolna odpeljali proti Pamilacanu. Ko se je počasi začelo daniti, je kazalo, da bo boljše vreme kot prejšnji dan. Vozili smo se že dobro uro, ko smo prispeli do mesta za opazovanje delfinov. Nisva pričakovala, da bova videla kakšnega, vse dokler nismo prišli na pravo mesto. Kar na enkrat je bilo naokrog videti na desetine delfinov, ki so igrivo plavali ob čolnu, tu pa tam je kakšen skočil iz vode. Čudovito. Tam so bili še trije čolni, poleg našega in vsi smo se podili za temi lepimi živalmi. Kar nekaj časa smo bili tam, delfinov je bilo veliko, vsake toliko so se skrili, nato pa spet priplavali k čolnu. Bilo je res čudovito in oba sva bila zelo navdušena. Po tem enkratnem doživetju, smo šli na otok Pamilacan. Ima lepo belo plažo in simpatično vasico, z lepo zeleno travico, cerkvijo in nešteto petelini. Najprej sva šla zaplavat v turkizno morje, mislila sva še posedeti na plaži, pa so naju peščene muhe pregnale na sprehod po otoku. Ko sva se vrnila, so naju odpeljali na snorklanje. Videla sva čudovite korale in ribe in celo lepega, pisanega morskega polža, ki ga še nisva videla do sedaj. Po kosilu sva se še malo šla namočit v vodo, lokalne punčke so naju zabavale in nama pozirale pred fotoaparatom. Skratka uživala sva v čudovitem vremenu, ki se je zdelo kot, da je namenjeno posebej za današnji izlet. To je bil popolni zaključek najinega obiska otoka Panglao. Plaža Alona je sicer za najin okus preveč turistična (plaža je lepa, če bi le bila prazna), vendar sva vesela, da sva uspela videti vse, zaradi česar sva prišla sem.

Tambobo Bay

Iz Alone sva se odpravila najprej s čolnom do mesta Dumaguete, kjer sva nato morala na bus. Ob prihodu v pristanišče, so naju napadli pokvarjeni lovci na turiste - eden nama je za dva kilometra vožnje hotel zaračunati štirikratno normalno ceno. Vzela sva drugega, cenejšega in ga verjetno tudi preplačala. Prodajalec kart na avtobusu ni govoril veliko angleško, se je pa dobro naučil goljufati turiste, saj nama je za vozovnici zaračunal višjo ceno. Na srečo je bil na busu prijazen belec, ki verjetno živi na Filipinih in nama je povedal kje morava izstopiti. Od tam sva najela dva motorja, ki sta naju odpeljala do resorta Kookoo's nest, kjer je majhen zaseben zalivček, s samo petimi bungalovi. Resort vodita dva Angleža, ki imata dva luštna (vendar lena) psa. Preostanek dneva sva uživala v morju, zvečer pa gledala čudovit sončni zahod.
Naslednje tri dni sva uživala v zasebnem kotičku na otoku Negrosu. Noči sicer niso bile najbolj prijetne, tako pač je v bungalovih (preveč nočnih zvokov), čez dan pa sva posedala na terasi, se kopala v morju, Jernej je enkrat šel snorklat in videl strupeno morsko kačo (naj ne bi bila agresivna do ljudi). V morje nama je dostikrat prišel delat družbo pes Barney, ki se je zelo rad božal, zadnji dan je bil skoraj cel dan z nama, ker sta lastnika nekam šla. Bil je zelo smešen, saj nama je ves čas sledil in iskal pozornost. Druga psička Bella, pa je šla zvečer poleg naju in seveda Barneya, na pomol. Bungalov je velik, v dveh nadstropjih in z veliko teraso. Kopalnica je posebej, zraven bungalova, vsako noč pa se je pred njo zbralo na desetine rakcev v školjkah, ki so gomazili po enem vlažnem kamnu (verjetno so se prehranjevali). V zaliv pride veliko ribičev, ki nenehno ribarijo, ponoči jih pride še več, postavijo se v vrsto in svetijo proti obali (mislila sva, da se okrog najinega bungalova potika vsiljivec). Rib in koral je v zalivu zaradi njih zelo malo, skoraj nič. Lastnika sta Angleža in izgledata kot, da sta na dopustu. Ves čas sta sedela v restavraciji, stregli in kuhali so jima zaposleni in počela nista skoraj nič. Saj ne veva ali naj jima zavidava ali pa to sčasoma postane že preveč dolgočasno. Baje imata ta resort že 8 let. Zvečer sva gledala čudovite sončne zahode, vendar sva najlepšega videla prvi večer. Skratka, imela sva se super, štirje dnevi poležavanja in uživanja v mirnem in zasebnem resortu, so minili zelo hitro.

Apo Island

Pot do Apota sva začela najprej s pickup kombijem, kamor je tekom poti prisedlo nekaj domačinov, ki so se po vsej verjetnosti peljali na najin račun. Potem sva presedla na bus, ki naju je odložil v Malatapay resortu namesto v Malatapay mestu. To sva ugotovila prepozno, tako da nama ni preostalo drugega, kot da pešačiva do mesta, ki na srečo ni bilo predaleč. Ko sva prišla do morja, sva morala še malo počakati, da prideta še dva ali trije, s katerimi bomo šli skupaj na čoln. Čez čas se je pripeljal avto z zatemnjenimi šipami in polno domačinov se je zbralo okrog. Izvedela sva, da je to nek Filipinski igralec, očitno zelo velika zvezda. Okrog je bilo res veliko ljudi in prav grozno je bilo, kako so ga oblegali. Nikoli si ne bi želela takšnega življenja. Zraven je imel punco, belko, ki ni izgledala, da bi ji to obleganje ustrezalo. Skupaj smo šli na zelo majhen čoln in med vožnjo nas je dodobra namočilo (še dobro da so nama dali palerino čez kolena). Z znano filipinsko zvezdo sva se tudi malo pogovarjala, je zelo zgovoren in prijazen, v svoji vlogi očitno zelo uživa. Ime mu je Diether Ocampo. Ko smo pripluli, ga je pričakala cela vas. Mahali so in pozdravljali, še midva sva se zraven počutila zvezdniško:) Potem je Diether želel, da se slikamo skupaj, tudi z najinim fotoaparatom so naredili sliko, tako da imava spomin na zvezdnika, ki ga ne poznava. Povedal nama je, da vodi fundacijo za otroke, prinesla sta tudi denar/stvari, ki sta jih donirala šoli. Verjetno jima je malo ugajalo, da ju ne poznava in ne noriva za njima, tako da sta imela na čolnu mir. Za njima sva šla v resort, ki je ena velika razvejana hiša, malo spominja na grške. Čisto sva bila zmedena, saj nisva vedela kam točno morava med vso to norijo. Ampak naju je kmalu lastnica opazila in naju napotila v rezervirano delux sobo (cenejše so bile vse zasedene). Soba je res lepa, bela, stene so zanimivo okrašene, vendar naju je presenetila kopalnica. V delux sobi sva pričakovala topel tuš, dobila pa sva kad/bazenček, napolnjen z vodo in zajemalko. Kolikor je to nesimpatično, sva se zelo nasmejala, ko sva ugibala ali je to namenjeno za tuš ali pa samo za splakovanje WC-ja:) Šla sva jest, potem pa odhitela snorklat v zaščiteno marino, kjer naju je čakalo najbogatejše podvodno življenje, kar sva jih kdaj videla. Do tja sva šla čez simpatično vasico. Zagledala sva grdo, kamnito plažo, valovito morje in zaskrbelo naju je, kako bova sploh šla v morje. Opogumila sva se in se nagledala bogatih koral, nešteto rib, ko pa je Anja v daljavi zagledala strupeno morsko kačo, je po hitrem postopku pobegnila iz vode. Vrnila sva se v sobo in skozi stene zaslišala glasno skupino ljudi in kmalu ugotovila, da so to Slovenci. Potem sva se spomnila, da so to Šerugatovi Slovenci. Jernej je šel na drugo snorklanje in v vodi srečal Zvoneta, ki mu je rekel "Hi", Jernej pa mu je odzdravil z zdravo in ga presenetil. Pred večerjo sva šla na pohod do razgledne točke, malo sva se namučila, vendar ne preveč. Zvečer sva na plaži srečala skupino Slovencev in Zvone Šeruga naju je povabil na čebriček. Kmalu sva ugotovila, da je to mešanica lokalnih pijač ter sadja. To je njihov vsakovečerni obred. Tako sva počasi zaključila dan, ki je bil poln doživetij.
Po zajtrku sva spet šla snorklat. Morje je bilo bolj mirno kot prejšnji dan, pa še s tokom sva plavala, tako da je bilo bolj enostavno. Spet sva plavala v čudovitem, gromozanskem naravnem akvariju. Videti je bilo veliko ogromnih in lepih rib, kače pa na srečo ne:) Popoldan sva šla na pohod do svetilnika. Pot je vodila večinoma po stopnicah in bilo je zelo vroče. Ko sva prišla na cilj, sva bila čisto prepotena. Tam sta bila dva svetilnika, eden starejši, z zarjavelo lestvijo in drugi novejši. Po parih trenutkih premagovanja strahu pred visoko lestvijo, sva že plezala na novejši svetilnik. Videla sva čudovit razgled na otok in morje. Zvečer sva gledala prelep sončni zahod, ki se je uvrstil na prvo mesto. Ko se je žareče sonce spustilo za obzorje, so se na nebu pojavile čudovite barve, ki sva jih opazovala še nekaj časa.
Zadnji dan sva dopoldan najprej šla na pohod čez veliko stopnic na vrh hriba. Potem sva šla snorklat, vendar so bili valovi precej močni in morda je bilo zaradi tega videti manj rib, kot prejšnje dni. Ko sva preplavala marino, sva šla na kosilo in v sobo, pozno popoldan pa sva se odločila, da greva pogledat do naslednjega resorta, ki je takoj zraven. Tam je bolj prijetno, saj imajo zaseben zalivček in ni videti skoraj nič ljudi. Namočila sva se v vodi, zaplavala in uživala, saj nama je sproščeno kopanje tu zelo manjkalo. Nato sva šla pod zajemalko (beri tuš) in na večerjo. Tukaj sva se imela fajn, ljudje so zelo prijazni, snorklanje je bilo čudovito, vendar nama je manjkala zasebna, neobljudena plaža, ki sva jo odkrila šele zadnji dan.

Sončni pozdrav vsem!

Anja in Jernej