Perhentian Besar, Cameron Highlands

Perhentian Besar

Zgodaj zjutraj sva zapustila Kuala Tahan in se nevedoč kako dolga pot naju čaka, odpravila dalje.
Najprej uro in pol z busom do Jerantuta, kjer sva za las ujela vlak do Kota Bharu. Sprva sva mislila, da bo vožnja z vlakom trajala 6 ur, ko sva kupila vozovnici, sva videla, da bova na poti 8,5 ur. Nekako sva preživela neskončno vožnjo (na vlaku je bilo tudi zelo vroče), prispela sva na postajo Wakaf Bharu. Od tam sva mogla na bus do mesta Kota Bharu. Izognila sva se goljufivemu taksistu in se z busom odpeljala do mesta, kjer sva prespala noč.
Pa sva končno spet dočakala morje po dolgem času (zelo sva ga že pogrešala). Zgodaj zjutraj sva se z busom odpeljala do Kuala Besut, od koder se gre do otokov s čolni. Na poti do mesta je začelo zelo deževati in nisva vedela ali se v takšnem vremenu sploh splača iti na otok. Nekaj časa sva počakala v agenciji, da se izlije. Okrog 10. ure zjutraj je prenehalo in odločila sva se, da greva proti otokom. Na čolnu nas je bilo 19 in vožnja je bila divja. Morje je bilo razburkano, čoln je bil hiter in odprt in zelo nas je narukalo na valovih, pa tudi dodobra namočilo. Vse skupaj bi bilo lahko celo zabavno, kot je bilo za nekatere otroke na čolnu, če naju ne bi zelo skrbelo za laptopa, kjer so shranjene vse najine slike. Čoln je butal ob valove, tu pa tam smo od hitrosti in valov dobesedno poleteli po zraku. Bilo je grozno in prepričana sva bila, da je z računalnikom konec. Kasneje sva olajšano ugotovila, da je divjo vožnjo preživel. Na otoku so naju pričakali polno zasedeni resorti (baje, da zaradi velikonočnih praznikov v Singapurju). Na srečo sva po uri iskanja, našla edini prosti bungalov, ki je malo dražji in tudi boljši. Vreme se je začelo izboljševati in odhitela sva na prelepo belo peščeno plažo. Šla sva malo dalje, saj nisva želela biti v gužvi. Našla sva miren kotiček in tam uživala preostanek popoldneva, vse dokler ni prišla ogromna gruča muslimanskih otrok, ki so se šli kopat kar oblečeni. Odločila sva se, da zaključiva uživancijo in vrnila sva se v bungalov.
Naslednji dan sva cel dan uživala na plaži. Bela peščena plaža in turkizno morje sta popolna za rajsko uživancijo. Spraševala sva se ali nama bo sploh še kje v naši bližini ustrezalo morje, po tem, ko sva se tako razvadila na rajskih tropskih plažah. Jernej je šel snorklat in videl dva morska psa. Kasneje je na plaži videl tudi varana. Tukaj so varani stalni prebivalci. So ogromni in ne bi se rada znašla v neposredni bližini kakšnega. To je bilo od uživanstkega dneva vse.
Zbudila sva se v oblačno jutro, ponoči je tudi deževalo. Tokrat sva spala malo dlje, do pol 10h, ne spomniva se, kdaj sva nazadnje na tem potovanju tako dolgo spala. Popoldan sva šla na drugo stran otoka, saj sva želela videti želve v morju. Pot je sprva vodila po razmočeni džungli, potem pa po obali med bungalovi. Šla sva snorklat, vendar nisva dolgo ostala, saj je voda zalila digitalca v podvodnem ohišju in ga tako uničila. Želve nisva videla nobene. Vrnila sva se nazaj, malo žalostna zaradi uničenega digitalca in odsotnosti želv. Ko sva se pripravljala, da greva na plažo, sva pred bungalovom videla varana. Hitro je pobegnil stran. Preostanek popoldneva sva uživala na plaži, kjer nama je občasno delal družbo še en varan. Ta je bil bolj pogumen in radovedno je vohljal po kupu smeti in se šel ohladit v morje. Vseeno se nama ni približal preveč in tudi midva njemu ne.
Potem sva še en dan uživala, zadnji dan sva šla snorklat, v upanju, da bova naletela na kakšno želvo. Videla jih nisva, sva pa srečala jato velikih rib. Kasneje je Jernej šel še enkrat snorklat in končno je videl želvo in še dva morska psa. Uživancija na morju se počasi zaključuje, imela sva se super, spočila sva se. Vreme je bilo ves čas krasno, bungalov je tudi bil super, le okolica je slabo urejena. Lastnica je Kitajka, katere hiša, tam kjer je recepcija, izgleda kot delavnica. Nobenega reda, vse razmetano, pravi kaos. Je pa vseeno prijazna. Tukaj večino resortov vodijo Kitajci. Skratka bilo je super - počitnice na potovanju.

Cameron Highlands

Iz otoka sva se spet odpeljala s "priljubljenim" hitrim čolnom. Tokrat morje ni bilo razburkano, tako, da sva celo pot ostala suha, vendar smo imeli večjo hitrost in zato nismo bili prikrajšani za par poskokov v zrak. Kljub temu pa to ni bilo nič v primerjavi s prvo vožnjo. V Kuala Besutu sva kupila karte za kombi do Cameron Highlands. Kombi bi moral odpeljati ob 10h, imel je malo zamude, ker smo čakali voznikovo ženo. Ko je končno prišla, smo se turisti natlačili v kombi in po uri vožnje smo se ustavili, da smo se presedli v drug kombi. Ne veva točno zakaj. Tako smo se peljali do Gua Musanga, kjer smo morali spet zamenjati kombi, tokrat smo še čakali nekaj časa, ker je bil čas za kosilo. Po šestih urah vožnje, smo končno prispeli v Cameron Highlands, kjer je zrak bolj svež in malo ohladitve zelo prija. Bil je tudi krajši naliv, kar je značilno za te kraje. Nastanila sva se v hotelu, nekaj pojedla in se odpravila na sprehod po mestecu. Potem se je zvečerilo in dan, ki sva ga večinoma prepotovala, se je končal.
Za nama je krasen dan. Dopoldan sva šla na prijeten, sproščujoč in zanimiv izlet. Bilo nas je sedem in vodič nas je s kombijem vozil od točke do točke. Najprej smo se ustavili pri budističnem templju, ki je sicer bil kar lepo urejen, vednar sva jih na tem potovanju videla že preveč, da bi se nama zdel posebno zanimiv. Potem smo se odpeljali do vrta rož, ki je bil ogromen, poln raznoraznih rož, najlepši je bil predel z vrtnicami. Tam smo bili nekaj časa, se prosto sprehajali med rožami, nato pa šli do enega izmed mnogih jagodnih nasadov. Vodič nam je razložil par stvari o pridelovanju jagod, okrepčala sva se s svežim in zelo dobrim jagodni šejkom. Naslednja in glavna točka so bile čajne plantaže. Ustavili smo se med čajnimi drevesi, ki izgledajo kot lepi grmički (zato, ker jih obrežejo, da lahko lažje oberejo liste; če jih ne bi obrezali, drevesa lahko zrastejo zelo visoko). Sami listi še nimajo posebnega vonja, dobijo ga, ko jih posušijo. Odpeljali smo se do tovarne, kjer pridelujejo čaj, na hitro smo se z vodičem sprehodili skozi, v par minutah nam je razložil postopek pridelave, nato pa smo končno šli v čajnico, kjer sva pila cimetov in vaniljev čaj. Oba sta bila zelo dobra, vaniljev je bil malo boljši. Šli smo naprej, na hitro smo se ustavili na čebelji farmi in tržnici, ki nista bili nič posebnega. Preostala nam je še zadnja točka - park metuljev in insektov. Najprej so nam predstavili nekaj ogromnih tropskih hroščev (par smo jih lahko pobožali), gekota, Jerneju so na prsi položili dva strupena škorpijona. Škorpijoni pičijo, če jih primeš od zgoraj, zato ni bilo nobene nevarnosti. V rokah sva držala tudi želvo, Jernej še ogabno gromozansko stonogo. Pokazali so nam še par kač, potem pa smo si za konec prijetnega izleta, ogledali predel s prelepimi pisanimi metulji.
Tukaj nama je zelo všeč, zlak je svež in prijetno hladen. Mestece je majhno, vendar je na voljo vse nujno (banke, trgovine, internet), ljudje so prijazni. Najlepši del so prelepe čajne plantaže, na katere smo danes videli par nepozabnih pogledov. Velika značilnost so tudi jagode, v trgovinah jih prodajajo v raznih oblikah - sveže, sušene, v marmeladi, v čokoladi, natisnjene so na dežnikih, blazinah, žogah, obeskih, itd.

Lep pozdrav!

A&J